»Živalske metafore« skozi prizmo interakcijske teorije

Pomemben del zapuščine Jureta Detela predstavlja njegova ostra, vztrajna kritika metafore, ki ni zgolj načelna, deklarativna, ampak nekaj, kar je poskušal implementirati tudi v prakso (pisanja poezije). V uvodnem delu eseja V svojih pesmih (besedila Detela ni naslovil, tako se kot naslov uporablja začetek eseja) problematiko strne takole:

V svojih pesmih sem si prizadeval, da bi proces imenovanja registriral stvari in bitja z zavestjo o celovitosti, samobitnosti njihovega bivanja, ne da bi njihovo bivanje omejil samo na nekatere pomene, na nekatere funkcije. Nisem se hotel ukvarjati s stvarmi in bitji, kakor da bi bili le mitološki rekviziti. Nisem uporabljal metafor, kajti metafora zreducira zavest o bivanju imenovane stvari samo na eno lastnost, na eno značilnost, in s stvarjo samovoljno operira kot z emblemom za nekaj drugega [podčrtala K. J.]. Ker se omejevanje zavesti o bivanju na več ali manj samovoljno pripisane pomene zmeraj bolj izkazuje kot nasilen pristop do stvarstva, sem se v pesmih skušal odreči tej obesedovalni agresiji. (17)

Miklavž Komelj v tekstu Smrti živali in metafora, objavljenem v zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete, v povezavi s tem pojasnjuje, da zahteva »dobesednost«, ki ostane, ko se znebimo metaforične rabe – oziroma ko se ji odpovemo – specifično razumevanje. Ne gre namreč za fiksiranje pomena, ampak za odpiranje, za proces, ki ga je mogoče razumeti kot nasprotje omejujoče narave metaforizacije:

[K]o Detela kritizira prenos pomenov in se zavzema za dobesednost, ne vidi problema v prenosu, ampak v tem, kar ta prenos pred tem na tihem fiksira. Njegovo zavzemanje za dobesednost ni zavzemanje za neko zacementirano razmerje med označencem in označevalcem nasproti fluidnosti; ravno nasprotno: za Detelo je problem ravno v tem, kar ta prenos fiksira. Kar je za Detelo problematično pri substitutivni metafori [podčrtala K. J.], je tista dobesednost, ki jo predpostavlja ta metafora, dobesednost znotraj same metafore, ki je fiksna, skrepenela kot navidezno trdno izhodišče za prenos pomenov. Skratka, metafora je za Detelo problematična zaradi svoje dobesednosti, zaradi tiste dobesednosti, ki jo retroaktivno vzpostavlja kot pogoj v svojem operativnem horizontu. (79)

Čeprav je Detelova kritika po eni strani zagotovo upravičena, je vendarle potrebna previdnost. Pri sklicevanju na Detelo se namreč pogosto pozablja (omeniti), da izhaja njegova kritika iz specifičnega razumevanja metafore. Podčrtana dela v obeh navedkih opozarjata, da gre tu za naslanjanje na t. i. substitucijsko teorijo metafore, pri čemer je treba dopolniti Komeljevo formulacijo. Sintagma »substitutivna metafora« namreč implicira, da so določene metafore takšne inherentno, vendar pa gre v resnici zgolj za specifično »branje«, ki obstaja kot ena izmed alternativ. Potreben je torej korak nazaj. Razmislek o tem, kaj (vse) je (lahko) metafora. Eno izmed možnih alternativ ponuja t. i. interakcijska teorija metafore. Gre za idejo oziroma teorijo, ki se pripisuje I. A. Richardsu, vendar je bil prvi, ki je uporabil sam termin, Max Black, ki je hkrati natančneje razvil Richardsove ideje. Zgoščen oris glavnih značilnosti interakcijske teorije metafore lahko najdemo v Blackovem besedilu z naslovom Metafora, ki je bil v slovenščini objavljen v zborniku Kaj je metafora?.

Blackova kritika substitucijske in primerjalne teorije metafora

Max Black (1908–1988) velja za enega ključnih predstavnikov analitične filozofije prve polovice 20. stoletja. Glavna področja njegovega delovanja so bila filozofija jezika, filozofija matematike in filozofija umetnosti. Prevajal in objavljal je filozofske spise Gottloba Fregeja, nanj pa naj bi vplivala tudi Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein. Zajeten del svojega filozofskega opusa je posvetil pisanju o metafori, najbolj znan pa je verjetno prav kot zagovornik interakcijske teorije metafore. Black predstavi oziroma izpeljuje interakcijsko teorijo v kontrastu s substitucijsko, ki je bila v času njegovega pisanja najbolj razširjena in ki se pripisuje Kvintilijanu in Ciceronu. Za substitucijski pristop je značilno, da obravnava metaforični izraz (M) oziroma žarišče metafore kot nadomestek za drug, dobesedni izraz (D). Pomen metaforičnega izraza torej ni enak pomenu, kot bi ga imel ta izraz v nemetaforičnem (dobesednem) kontekstu, temveč sovpada s pomenom dobesednega izraza D, namesto katerega je uporabljen. Če gre denimo za metaforo »človek je volk«, je žarišče tu »volk«, pri tem pa naj bi obstajal »skriti« dobesedni izraz, ki je (povsem) prekriven s pomenom izraza »volk« v kontekstu metafore. Tu je smiselno ponovno navesti Detelove besede: »[K]ajti metafora zreducira zavest o bivanju imenovane stvari samo na eno lastnost, na eno značilnost, in s stvarjo samovoljno operira kot z emblemom za nekaj drugega.« Da je možna ta pomenska prekrivnost, je nujna redukcija, ki jo opisuje Detela. To se zgodi tudi v primeru, ko se zdi, da so konotacije skritega dobesednega izraza – oziroma skritih dobesednih izrazov, ne smemo namreč pozabiti, da se posamezna metafora uresničuje ob vsakokratni recepciji – precej (bolj) pozitivne, na primer pri metafori »človek je čebela«.

Blackova problematizacija substitucijske teorije je sicer nekoliko drugačna (rabo metafore namreč obravnava predvsem v okviru filozofskih tekstov, zato je določene izpeljave težko aplicirati na literarno rabo metafore, vendar ima Blackovo delo kljub temu pomembno mesto v okviru literarnih ved). Ker sta v skladu s substitucijskim pojmovanjem M in D enakovredna izraza, se Black sprašuje, čemu sploh uporabljati metaforični izraz in s tem otežiti delo naslovniku, ki ga mora tako sam »prevesti« v dobesedno obliko (substitucijska teorija metafore pravzaprav implicira, da je metafora nekakšna napaka, način, s katerim avtor prikriva nedoločenost, nejasnost). Enega izmed razlogov za to vidi Black v dejstvu, da se zna zgoditi, da v dobesednem slovarju nekega jezika ni ustreznega dobesednega ekvivalenta metaforičnemu izrazu. V tem primeru je metafora pravzaprav nekakšna katahreza,1Gre za dodajanje novih pomenov predhodno obstoječim izrazom, torej za razširjanje pomenskega polja, katerega rezultat so večpomenski označevalci – oziroma označevalci z dodatnimi pomeni, če je šlo že pred tem za večpomenko. ki zgolj začasno zapolnjuje vrzel v jeziku, saj njen metaforični učinek izgine, če je uspešna – na novo uvedeni pomen postane del dobesednega pomena. Kot primer Black navaja rabo besede »pomaranča«; ta naj bi bila izvirno aplicirana na barvo s katahrezo (v prevodu sicer navedeni primer ne funkcionira najbolje, saj se uporablja dvojica pomaranča : oranžna, medtem ko gre pri angleškem izrazu »orange« za večpomenko, ki lahko označuje tako sadje kot barvo). Vendar pa obstajajo primeri, ko je uporabljeni metafori mogoče poiskati dobesedno ustreznico, ki je enako jedrnata. Black to ponazori z metaforičnim izrazom »Rihard je lev«, ki ga je v skladu s substitucijsko teorijo metafore mogoče zamenjati z izrazom »Rihard je pogumen«. Takšna metafora ne bo obogatila slovarja, temveč se načeloma uporablja v prepričanju, da nudi več užitka kot dobesedni izraz (užitka ob reševanju problema/avtorjevi_ičini veščini, da napol zakriva, napol odkriva pomen …), vendar pa gre pri tem zgolj za spekulacije. Black – naj še enkrat spomnimo, da gre v osnovi za razmišljanje o metafori v filozofskih tekstih – ne vidi pravega smisla v tovrstni rabi metafor: »Če imajo torej filozofi početi kaj pomembnejšega kot preskrbeti zadovoljstvo svojim bralcem, potem metafora ne more imeti resnega mesta v filozofski razpravi.« (99)

Posebna podvrsta substitucijskega pojmovanja metafore je primerjalna teorija, ki pa se je uveljavila že pred substitucijsko (utemeljil naj bi jo že Aristotel v Poetiki). Skupna značilnost obeh pristopov je, da temeljita na prepričanju, da je mogoče metaforične izraze nadomestiti z dobesednimi, vendar pa pri tem obstaja razlika, kar lahko ponazorimo z že omenjenim primerom »Rihard je lev«. Če bi nekdo, ki zagovarja substitucijsko pojmovanje metafore, izraz »prevajal« v dobesedno obliko kot »Rihard je pogumen«, pa bi na drugi strani pristaš primerjalne teorije isti izraz »prevedel« v »Rihard je kot lev«. Bistvo primerjalnega pojmovanja metafore je torej v tem, da se metafora dojema kot zgoščena primera; razlika med njima je zgolj v tem, da je podstatna podobnost ali analogija med žariščem in okvirom pri metafori zgolj implicirana, medtem ko je pri primeri (komparaciji) izrečena neposredno, eksplicitno.

Blackov poglavitni ugovor primerjalnemu pojmovanju je, da gradi svoje temelje zgolj na podobnosti med metaforičnim in dobesednim izrazom, kot bi bila ta dana objektivno in vnaprej. Meni, da bi bilo primerneje govoriti o tem, da metafora podobnost ustvarja, kot pa, da formulira neko že pred tem obstajajočo podobnost. Tu lahko ponovno odkrivamo stičišča z Detelovo kritiko. »Živalske metafore«, za katere se zdi, da reducirajo nečloveško žival na določeno lastnost – oziroma da vsaj usmerjajo k tovrstnemu branju – živali ne reducirajo nujno na »realno obstoječo lastnost«, ampak lahko prav metafore pomembno prispevajo k temu, da se začne določena lastnost pripisovati vrsti kot abstraktni enoti, posledično pa tudi konkretnim bitjem, ki jih uvrščamo v to skupino, kar dodatno oteži dojemanje pripadnic_kov drugih vrst kot individuumov z raznolikimi značaji, lastnostmi, hkrati pa poteka tovrstno pripisovanje lastnosti skoraj brez izjeme v odnosu do človeškega, ki je tako razumljeno kot tisto »primarno«, »prvo«. Black tu dodaja, da se mu zdi vprašanje »Ali je A podoben B glede na P?« nesmiselno, saj podobnost vedno dopušča stopnje. Tako bi bilo bolj primerno vprašanje »Ali je A bolj podoben B kot C na taki in taki lestvici stopenj P?«, vendar pa bi se s tem izgubil pomen metafor – te potrebujemo ravno v primerih, ko (še) ne moremo govoriti o natančnosti, znanstvenosti.

Interakcijska teorija metafore

Po Blackovem mnenju naj bi prav interakcijsko pojmovanje metafore odpravljalo pomanjkljivosti substitucijske in primerjalne teorije. Pri metafori gre pravzaprav za dve misli o različnih stvareh, ki delujeta skupaj, njen pomen pa je rezultanta njunega vzajemnega delovanja. V skladu z interakcijo teorijo metafori ni mogoče poiskati ustreznega dobesednega nadomestka. Black jo dojema kot nekakšen filter, kar ponazarja s primerom, ki smo si ga za ponazoritev substitucijske teorije metafore izposodile_i zgoraj, torej »človek je volk«. Imamo dva predmeta, ki ju je sicer načeloma bolje imeti za »sisteme stvari« kot pa za »stvari« – glavni predmet oz. okvir metafore (človek/ljudje) in stranski predmet oz. žarišče (volk/volkovi). Pri tem za bralca_ko ni bistveno, da pozna slovarski pomen besede »volk«, temveč naj bi bila po Blacku pomembna predvsem »seznanjenost s sistemom asociiranih splošnih mest«. S to sintagmo meri na neko splošno védnost, ki je prisotna pri ljudeh (v povezavi s tem zapiše, da je ta védnost precej podobna tudi pri pripadnikih različnih kultur, kar je seveda precej problematično stališče, ki pa ga Black malce kasneje tudi sam implicitno zavrne (»Ker je tako, se lahko metafora, ki v eni družbi deluje, zdi v drugi nesmiselna. Ljudje, ki imajo volkove za reinkarnacijo mrtvih ljudi, bodo trditev »Človek je volk« interpretirali drugače, kot sem domneval.« (103)), ne glede na to, ali so ta splošna mesta z znanstvenega stališča zgolj polresnica ali celo popolna zabloda. Njihova glavna značilnost je predvsem ta, da jih je mogoče zlahka priklicati. Tako naj bi se nekdo, ki uporabi besedo »volk«, denimo nanašal na nekaj divjega, mesojedega, potuhnjenega. Če torej človeka (glavni predmet) metaforično imenujemo volk, s tem nanj prikličemo »volčji« sistem povezanih splošnih mest. Na ta način v ospredje stopijo tiste človekove lastnosti, ki so določene z implikacijami glede besede »volk« (in ne več vse lastnosti, ki so običajno implicirane ob uporabi besede »človek«); nekatere podrobnosti so poudarjene, druge potlačene – organizirano je naše pojmovanje človeka. Black to primerja s pogledom v nočno nebo skozi košček zelo zatemnjenega stekla, na katerem so nekatere reže ostale prozorne, pri čemer je metafora takšen zaslon, reže pa predstavljajo sistem asociiranih splošnih mest žariščne besede (stranskega predmeta). Reči je torej mogoče, da glavni predmet »vidimo skozi« metaforični izraz ali da je glavni predmet »prenesen na« polje stranskega predmeta. Po Blackovem mnenju sicer ni nujno, da avtor_ica metafore v vseh primerih igra na zalogo skupne védnosti (ali pa zablod), ki naj bi jih delila z naslovnikom_co. Metafore lahko podpirajo tudi ad hoc zgrajeni sistemi implikacij, ki jih avtor_ica uvede, še preden jih uporabi kot prenosnike za svoje metafore.

Drugi primer bi lahko bil opis neke bitke s pomočjo šahovskega slovarja, ki pravzaprav nadzoruje opis – filtrira in preoblikuje. V ospredje postavlja vidike bitke, ki jih z uporabo drugega posrednika mogoče sploh ne bi videli_e (kot brez teleskopa ni mogoče videti določenih zvezd), spet druge pa izključuje, zanemarja.

Opredeljevanje značilnosti interakcijskega pogleda na metaforo pa s tem še ni končano. Ena izmed ključnih postavk te teorije je namreč ta, da so nekatera izmed asociiranih splošnih mest tudi sama podvržena metaforični spremembi pomena – primarna metafora se pravzaprav razčleni v množico podrejenih metafor. Po Blackovem mnenju bi bilo govoriti, da je metaforična trditev ne spreminja implikacijskega sistema metaforičnega izraza, simplifikacija. Če namreč človeka s tem, ko ga imenujemo volk, postavljamo v posebno luč, ne smemo pozabiti, da metafora stori, da je volk videti bolj človeški, kot bi sicer bil – se nekako počloveči (interakcija!). Tako je vzpostavljena »podrejena« oziroma sekundarna metafora.

Black sicer priznava, da interakcijsko pojmovanje ni primerno za vse metafore – kar bi bilo sicer mogoče reči za vse teoretične poskuse zaobjetja metafore oziroma metaforične govorice – in da je v določenih situacijah ustreznejši primerjalni ali substitucijski pristop. Uporabo stranskega predmeta za doseganje vpogledov v glavni predmet ima za posebno intelektualno operacijo. Če želimo izreči kognitivno vsebino metafore, ki jo beremo skozi prizmo interakcijske teorije, se nam to lahko posreči le do določene mere. Pridobljena množica dobesednih trditev ne bo imela enake informacijske in poučne moči kot izvirnik – povedala bo preveč in z napačnim poudarkom (implikacije, ki bi jih bralec_ka moral_a priklicati sam_a, z občutkom za njihovo stopnjo pomembnosti, so v tem primeru predstavljene eksplicitno in na način, kot bi imele enako težo). Dobesedni parafrazi se tako ne posreči biti prevod predvsem zato, ker ne more dati enakega vpogleda, kot ga lahko ponudi metafora.

Potencial interakcijske teorije metafore za kritično animalistiko?

Na prvi pogled se sicer zdi, da interakcijska teorija metafore ne ponudi pomembnejšega odmika od težav, povezanih z razumevanjem »živalskih metafor« v okviru substitucijskega ali primerjalnega pristopa. Najočitnejša težava, ki ostaja, je najbrž ta, da še vedno poteka redukcija, vendar pa je pomembna sprememba pri interakcijskem branju ta, da je redukcija »obojestranska«. Metafora namreč v skladu s to teorijo deluje v obe smeri. Hkrati pa je pomemben Blackov poudarek, da ni nujno, da tvorba ali branje metafore potekata znotraj (skupnega) sistema asociiranih splošnih mest. Še več: metafora lahko spreobrača ta mesta, čeprav se na površini zdi, da jih obnavlja, pri čemer so zelo pomembni »ad hoc zgrajeni sistemi implikacij«, ki se lahko postopoma spreminjajo v sisteme asociiranih splošnih mest, ki nadomeščajo stare oziroma soobstajajo z njimi. Interakcijska teorija metafore pa lahko obenem obrača pozornost k Deleuzovemu in Guattarijevemu konceptu »postajati« oziroma »postajati-žival«.

Čeprav se torej ohranja glavni problem substitucijskega pristopa in s tem tudi tistega, kar je problematiziral Detela, se tu vendarle odpira več manevrskega prostora za razpiranje pomenov, za kompleksne procese, ki potekajo v različne smeri in ki nimajo nujno (tako močno) zamejenega končnega cilja. Tako se zdi, da je lahko interakcijska teorija metafore vsaj v določenih kontekstih uporabno orodje (tudi) za kritično animalistiko,2»Uporabna« je sicer lahko tudi substitucijska teorija, vendar predvsem v okviru problematizacije določenih vidikov dela, medtem ko dopušča interakcijska teorija več prostora za (bolj) afirmativno branje posameznih »živalskih metafor. pri čemer je hkrati nujno upoštevati, da metafora ni zgolj nekaj, kar se dogaja na ravni tvorbe, »avtorskih intenc«, ampak tudi oziroma morda predvsem na ravni recepcije. Kritična animalistika je tako postavljena pred dvojno nalogo: po eni strani mora prepoznavati problematične sisteme asociiranih splošnih mest, ki so v ozadju tvorbe in »tradicionalnega branja« mnogih »živalskih metafor«, obenem pa mora iskati možnosti alternativnih branj, vzpostavljanja oziroma prepoznavanja novih sistemov implikacij, ki so (lahko) v ozadju tovrstnih metafor.

Literatura:

Black, Max. »Metafora«. Kaj je metafora?. Ur. Božidar Kante. Ljubljana: Krtina, 1998. 91–109.

Detela, Jure. »V svojih pesmih«. Zapisi o umetnosti. Koper: Hyperion, 2005. 17–24.

Komelj, Miklavž. »Smrt živali in metafora«. Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Ur. Branislava Vičar. Koper: Annales ZRS, 2020. 73–87.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *