Živinski vagoni (vir: pixabay)
Živinski vagoni (vir: pixabay)

Živinski vagoni

Konec lanskega leta je postregel z dvema udarnima novicama, ki se tako ali drugače povezujeta s problematiko pravic (nečloveških) živali. Prva, o kateri sem za Animot že napisal članek, se tiče t. i. strateškega sveta za prehrano, ki ga je ustanovila trenutna vlada RS in ki je uradno namenjen manjšanju porabe mesa v Sloveniji. Drugi sklop časopisnih člankov je bil povezan z najnovejšim videoposnetkom, ki ga je z javnostjo delilo društvo AETP in ki prikazuje sporne prakse v klavnici KZ Rače – govora je predvsem o nezadostnem omamljanju in s tem tudi očividno nezakonitem delovanju.

V okviru pričujočega portala ena in druga novica najbrž ne zvenita posebej dvoumno. V primeru sveta gre za počasne korake v morda nekoč pravo smer, v primeru AETP pa za prikaz enega izmed vzrokov, zakaj sploh smo veganke_i. Toda kasnejši potek dogodkov je kazal drugo sliko.

Pri tem bolj ali manj ignoriram negativne odzive na eno in drugo. Zanemarjam torej primere, v katerih predsednica razširjenega strokovnega kolegija za klinično prehrano označi predlog za manjšanje porabe mesa za »grob napad na zdravje Slovencev«, ignoriram predstojnika oddelka iz UKC,  profesorja na medicinski fakulteti, ki (tako neobvezujoče) implicira, da je beljakovine mogoče najti izključno v hrani živalskega izvora, požvižgam se celo na znanega kliničnega dietetika, ki trdi, da je veganska populacija »odvisna« od prehranskih dodatkov in da je vse skupaj plod »velike moči veganskih lobijev«.

Ozrimo se torej raje po pozitivnih odzivih, saj se zdi, da se prav tukaj skriva jedro problema, s katerim imamo (če izhajamo iz ideje pravic nečloveških živali, kritične animalistike ipd.) opravka. Razvoj dogodkov in vzpostavljanje stališč sta potekala dvotirno. Na prvem tiru je bilo mogoče srečati vprašanje prehranske politike, na drugem pa vprašanje t. i. zaščite nečloveških živali.

Kaj naj bi se dogajalo s prehransko politiko, je dobro začrtal že premier Robert Golob, krivec za snežno kroglo, ki se je kotalila cel december in dobršen del januarja. Prvič je neodobravanje požel že pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je izpostavil problem »prevelike porabe mesa v Sloveniji«, nedavno pa je javnost razburil še z variacijo na temo, ki ji je jasno pripisal okoljsko in zdravstveno razsežnost (tako je bilo zaznati v govoru v Evropskem parlamentu). Medtem je utegnil ustanoviti še prej omenjeni strateški svet za prehrano, ki naj bi ga, sodeč po gostilniškem čveku in besedah v medijih, sestavljala kopica veganskih ekstremistk_ov. Gre za trditev, ki jo je v Delu pod vprašaj postavila Maja Prijatelj Videmšek, in sicer v članku z naslovom Golob ni povedal nič novega. Zakaj takšna panika?, ko je ugotovila, da je neposredno z veganstvom mogoče povezati le 2 od 15 članic_ov dotičnega sveta. Morda se komu zdi, da bi prištel še kakšnega, toda to, da nekdo zastopa Herbalife, ni popolnoma enako kot veganstvo.

Seveda tukaj ne moremo mimo naslova članka Maje Prijatelj Videmšek, saj se zdi že ta bolj poglobljen in utemeljen kot veliko drugih odzivov v celoti. Toda če ga obrnem na glavo: seveda je Golob povedal nekaj novega, povedal je, da se bo zavzel za nižanje porabe mesa, kar na primer s podnebnimi spremembami nima niti najmanjše zveze. Najprej zato, ker podnebne spremembe ne obstajajo, nato zato, ker sicer obstajajo, vendar živinoreja z njimi nima opraviti ničesar, nato zato, ker ne obstajajo, saj je januarja snežilo, nato pa še zato, ker sicer obstajajo, vendar je januarja vsaj toplo. Še manj zveze ima vse skupaj z zdravstvom/zdravjem, kar je jasno vsakomur, ki je kdaj doživel srčni infarkt in mu je zdravnik s tresočo se roko svetoval: »Ne zafrkavajte se, uživajte čim več mesa, čim manj sadja in zelenjave in, prosim, ne gibajte se, za božjo voljo!«

Zdi se, da se povezovanje akcije (vzreja žnj števila nečloveških živali ter uživanje mesa ipd.) in njenih posledic preprosto ne prilega trenutnemu političnemu ustroju. Najprej zato, ker imamo z izbiro že itak težave (beri na primer: Renata Salecl – Izbira). Izbira artikla na prostem trgu je praviloma neizbira, je vprašanje tega, če bi se ob nakupu avtomobila raje vozil_a po pokrajini, ki ima v ozadju gore, ali po tisti, ki ima v ozadju polje sivke; je vprašanje tega, ali je bolje imeti šampon, ob katerem imaš pravkar neobrito brado, ali tistega, ob katerem se kotališ v bikiniju po tropski plaži. V takem okviru je lahko veganstvo kot oblika bojkota nekega sektorja pač komaj razumljivo.

Nato morda še zato, ker je sistem, ki mu pravimo demokracija (ne vem, zakaj že), izrazito odvezan od odločitev plebsa in prej zvezan s postdemokratičnim (Colin Crouch) videzom. Naše »politične« odločitve se tako prej zdijo iskanje podob tega, kar bi rade_i dosegle_i, kot pa dejansko doseganje tega. Bizarni politični obrati strank, ki jih z upanjem izvolimo, nenavadne podobnosti med strankami, ki so v teoriji razpršene po celotnem prostoru političnega kompasa, itd. tega občutka prav gotovo ne uspejo krotiti. Kako naj bi posameznica_k v teh pogojih kakorkoli povezoval_a svoj zamah z roko z rahlim vetričem pred seboj?

In nato še zato, ker je, žalibog, pri implementaciji veganstva v lastno življenje tako, da brez nič ni nič. Gre za korak, ki se retrospektivno morda zdi popolnoma logičen in enostaven, vendar lahko posameznico_ka v trenutku pred morebitno odločitvijo navdaja z grozo, skrbmi in še več iz teh ali onih razlogov (ki se jih velja dotakniti v kakšnem ločenem besedilu) oziroma iz kombinacije nepreštevnega števila dejavnikov. Na tej točki lahko Golobu celo prikimam, ko govori o tem, da velja brezmesne obroke (ne vem, kje, verjetno v javnih institucijah) narediti privlačne in tako doseči zmanjšanje porabe mesa. Sicer nisem najbolj naklonjen načinu, na katerega je bilo slednje povedano, saj vse skupaj zveni preveč libovski jibber jabber, toda v osnovi strelja v pravo smer: politika je tukaj, da ustvarja kontekste, v katerih bo prehod k veganski družbi izvedljiv in čim lažji.

Ob vsem tem je bilo seveda slišati nepreštevne pritožbe o napadanju življenjskega sloga, mesne industrije itd. Skratka, vsegliharstvo in morda trenutek, v katerem sem vsaj približno začel razumeti gnev, ki ga nekateri čutijo do t. i. pravičništva. No, vsaj, če je pravičništvo to, da razumeš obrat, ki dnevno zakolje tisoče čutečih bitij in pomembno prispeva k ekološki nevzdržnosti, medtem ko ljudem dobavlja nezdravo hrano, kot enakovrednega polju repe. Pustite nam vi našo klavnico, ker mi pustimo vašo repo, ta štos. Pa tudi avokado.1Odziv v slogu »Po mojem pa …« ni potreben. To, da je uvožen avokado ekološko vzdržnejši od domačega mesa, je bilo že večkrat dokazano. Zakaj sploh nekdo operira z mnenji pri nečem, kar se vsaj da izmeriti?

Ampak to z nečloveškimi živalmi so že moji dodatki. Te so bile namreč ob vprašanju prehrane, celo rastlinske prehrane, ko smo že pri tem, vestno spregledane. Ko se je govorilo o prehrani, se je govorilo izključno o zdravju in ekologiji.

To pa sta taki zdrsljivi področji. Tukaj ne bom skrival zadržkov glede strategije zagovarjanja veganstva v okviru pravic živali skozi menda bolj všečno skrb za okolje (zdi se, da to počneta na primer filma Cowspiracy in Seaspiracy). Najprej zato, ker je ekologija res zlorabljana do onemoglosti in kooptirana do amena. Pravzaprav imamo več zelenega zavajanja kot dejanske zelenosti. Iz tega sledijo logično takšne in drugačne mode (ta teden je kriv avokado, naslednji teden govedoreja, spet naslednji teden riž itd.), ki jih privzemajo k modi nagnjene osebe (ta teden prakticiram veganstvo s svojimi posebnostmi, naslednji teden se dvakrat peljem z vlakom itd.). Da tega, da je ena vzrejena in zaklana kokoš v okviru ekologije komaj vredna omembe, medtem ko po drugi strani govorimo o izginotju celega njenega sveta, niti ne odpiram. Obenem pa se seveda lahko naše ugotovitve glede ekološkega odtisa teh in onih živil spreminjajo, medtem ko se vprašanje, če si nečloveške živali zaslužijo pravice, pač ne more, vsaj ne na tako usoden način.

Pravzaprav je prav ta razprava, zdaj ko sem na nejasen način povzel nekatere odzive v zadnjem mesecu ali dveh, doživela nov obrat nedavno, ko so našo deželo naenkrat poselili borci za pravice izključno čričkov. Kao, to, da ti je nekaj na prvi pogled ogabno (kot je meni osebno na primer ananas), je pač v okviru zgoraj navedenega razumevanja politike nekje na nivoju revolucije Al Fatah. Ne dvomim, da se bo veselo jedlo tudi čričke, dokler je v ozadju kvečjemu nenavajenost, je vse skupaj bore malo vredno. Zakaj črički? Ker so ekološko primernejši vendar! Presenetljivo, kot se to sliši, tukaj nikoli ni šlo za nečloveške živali.

Medtem ko je na videz iztirjeni vlak (ki to v resnici nikoli ni bil) veselo čuhapuhal po tem, prvem tiru, je po drugem drvela na videz mogočnejša lokomotiva, ki je zarisovala pot pravic nečloveških živali.

Začelo se je, kot že rečeno, z AETP. Videoposnetek iz klavnice KZ Rače je dejansko nekako uspel nekoliko šokirati javnost. Celo kakšen očitek, da »to po mojem sploh niso Rače«, je tokrat umanjkal, vsaj mislim. No, tukaj je dejansko takoj šlo za živali.

Ampak na tak, če ne bi šlo za resno temo, bi rekel, da hecen način. Dežurna medijska vojska proti državi (»kje so tukaj predpisi?«, »zakaj se ne držite predpisov?«, »kdo je odgovoren, da tukaj ne upoštevate predpisov?« itd.) se je zgražala nad potencialno nezakonitostjo dogajanja v klavnici. Čakaj zdaj … Ali je to prva stvar, na katero pomisliš, ko gledaš načrtno množično klanje čutečih bitij? Če je bilo to po predpisih? Ali je prav to tisto, kar ob ogledu takega posnetka najbolj bode v oči? Če je, karikirano, veterinar parkiral svoj avto pred klavnico res znotraj belih črt?

Ful dober je tudi članek, ki ga je za enega izmed osrednjih slovenskih medijev napisal filozof etike in etike sočutja, v katerem opisuje svojo travmo (ni spal, slike so se mu vrtele pred očmi še mnogo dni po tem itd.) po ogledu posnetkov iz klavnice KZ Rače. Ugotavlja, da z živalmi v klavnicah delajo tudi sadisti ali nekaj takega, in nazadnje zaključi, da je treba vse to bolje nadzirati. Aja, pa laboratorijsko meso seveda. Saj menda nismo zajci.

Najboljše pa je potem tisto, ko se vodstvo klavnice brani, češ da živalim ne dela nič slabega. Če sem iskren, bi skoraj raje slišal, da bi rekli, da, glede na to, da se jim reče klavnica, z veseljem delajo točno to. Bi bil vsaj prepričan, da se mi ni že popolnoma omračil um.

Tako nekako je to šlo do trenutka, ko je bil v Državnem zboru RS napovedan posvet z naslovom »Za boljšo prihodnost živali«, ki ga je organizirala njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič (kao ono, Meira Hot, odstrani se). O podrobnostih posveta velja pisati kdaj drugič, ker je potekal tako dolgo, da je vreden svojega besedila ali še česa več. Prav tako velja poudariti, da je bilo na njem zaslediti večje število društev in imen, ki so v svojem zagovarjanju pravic živali (ki so res to, ne pa kar nekaj) dosledna. Tako bi se v tem besedilu ustavil kvečjemu pri napovedi in začetku posveta.

O čem je govorila Urška Klakočar Zupančič? Razpravo je začela z videozgodbo o tem, kako je iz zavetišča posvojila mačko (kar seveda podpiram), nato pa je bilo veliko govora o zavetiščih, zlasti o slabem finančnem stanju teh, nedopustnosti verig za pse, terapevtskih živalih, eksotičnih živalih, čipiranju in registru mačk itd. Nekoliko je iz vsega štrlela predvsem ureditev zakonodaje na področju zavetišča za rejne živali.

Vse lepo in prav (resno mislim), toda to je res že dolgočasen vzorec. Pravice živali očitno lahko pomenijo zgolj in samo pravice hišnih ljubljenčkov oziroma potencialnih hišnih ljubljenčkov. Vse drugo pade bogve kam. Toda tudi če na primer to sprejmem. Ali se res ŠE VEDNO pogovarjamo o problematiki zavetišč in verigah? Ali to še kar ni urejeno? Ne samo, da zamujate, zamujate še znotraj tega zamujanja.

Nekako tukaj sem nehal spremljati vožnjo vlaka po drugem tiru. Če pogledamo zadevo, predstavljajte si, od zgoraj izgleda to nekako tako. Dva tira, med njima pa neskončna pokrajina, v kateri bivata skupaj veganstvo in pravice živali. Toda tira se ne stketa, pa če se postavimo na glavo. Lahko razpredamo na dolgo in široko o prehranski politiki, vendar ne pridemo do živali, in lahko razpredamo na dolgo in široko o živalih, vendar ne pridemo do prehranske politike.

Skratka, jasen znak, da je mogoče še tako glasno tuljenje o enem ali drugem neverjetno enostavno izmaličiti v nekaj, kar ohranja status quo. Zgodilo se je, da se je veliko govorilo o problematiki zavetišč in o tem, da ni dobro pojesti preveč mesa in to celo prodati kot nek nov korak v zgodovini človeštva. Ali z besedami znanega domačega politika, ki z vsem skupaj verjetno nima nobene zveze: »Pa to je smešno.«

2 thoughts on “Živinski vagoni”

  1. Hvala, res krasno razmišljanje. Vztrajajte, vsak dan nas je več. Pa brez patetike, tudi sama nisem spala po posnetkih iz klavnice in pred časom tudi ne,, ko sem na parkirišču videla tovornjak z živino…Že 25 let ne jem mesa in ne mleka…
    Prisrčen pozdrav,
    Katjuša

    1. Najlepša hvala za komentar in lepe besede. In seveda dejstvo, da že 25 let ne jeste mesa in mleka 🙂

      Vse dobro!
      Aljaž

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *