Življenje, to je trpljenje
Življenje, to je trpljenje

Življenje, to je trpljenje

To ne bo toliko novica, prej odziv, ki ga lahko razumemo tudi kot komentar tekočih sprememb v nekaterih družbenih paradigmah: od vsejedstva k veganstvu, od antropocentrizma k … nečemu drugemu.

Tudi tokrat se, kot že prejšnji teden, obračam k časniku Delo in ponovno k Mimi Podkrižnik, tokrat gre za članek »Ko se družba vse več pogovarja o mesu, tudi umetnem«. Gre za pogovor s sociologinjo in zootehničarko Jocelyne Porcher, ki je (spoiler alert), milo rečeno, bizaren.

Veliko pove, če rečem, da se začne že pri podnaslovu, ki na prvi pogled pravzaprav ni sporen (»Kako se bomo prehranjevali v prihodnosti: po diktatu kapitala ali nareku vesti?«), vendar mu je, ko se prebijemo skozi besedilo, mogoče pripisati lažno dilemo (diktat kapitala so bodisi industrijske farme bodisi in vitro meso, narek vesti pa očitno velferistične rešitve), ki jo še najlažje opredelimo kot intelektualno nepoštenost (saj bi »instinktivno« morda razumele_i, da je diktat kapitala živinoreja per se, medtem ko vest »zahteva« veganstvo … recimo).

Ker ne bom utegnil komentirati celotnega intervjuja, če želim zadevo predstaviti na manj kot dveh avtorskih polah, bom najprej napotil na »Odgovore na ugovore veganstvu« (ki jih je treba prebrati skoraj v celoti, če želimo pretresti obravnavani članek), nato pa poskušal zarisati nekaj osnovnih linij intervjuja, ki se mi zdijo bistveno zdrsljive:

  1. Zgodba o kapitalizmu. Sogovornica za težko usodo nečloveških živali v današnjem svetu okrivi razvoj sodobnega kapitalizma, češ da je ta nečloveškim živalim odvzel čustva, um in misli ter posledično razvil izrazito okrutne prakse ravnanja z njimi.

Menim, da se je s tem v osnovi mogoče strinjati. Kapitalizem je gotovo ključni dejavnik v navedenih procesih, naše izkoriščanje drugih živali je radikaliziral, razširil itd. Mogoče je reči, da nas je popeljal še dlje od cilja (recimo temu) veganskega sveta in da se v tem trenutku povratno vzpostavlja kot eden osrednjih branikov in pospeševalcev karnizma, specizma, antropocentrizma itd.

Toda sogovornica se preprosto ustavi pri velferizmu. Že odločitev za vegetarijanstvo (kaj šele veganstvo) je zanjo »nepotrebna« oziroma »celo obratno« (beri: škodljiva?!). Zagovarja namreč, da začnemo nečloveške živali razumevati drugače (kot bitja z bogatim notranjim življenjem), vendar jih v praksi še vedno uporabljamo in obsojamo na smrt.

Najbolj »kapitalističen« zasuk veganstva vidi v in vitro mesu (?!), ko skuša nekako prikazati pojav veganske skupnosti vzporedno s pojavom laboratorijskega mesa (?!). Guess what: vegani_ke smo tukaj, ne da bi tovrstno meso sploh bilo na trgu (in marsikdo ga iz etičnih razlogov tako ali tako ne bi užival), in smo bile_i, še preden je bila besedna zveza »laboratorijsko meso« sploh skovana.

Ko se odločimo nastopiti proti kapitalizmu, naša drža nikakor ni pogojena z nujnostjo uporabe živali, kot se zdi iz pogovora. Prav narobe: nemalo protikapitalistično usmerjenih struj razume antispecizem in veganstvo kot nujen del protikapitalističnega boja. Pri nas tovrstno držo kontinuirano izraža društvo ZaŽivali!, v mednarodnem prostoru pa je eno izmed referenčnih imen tega preseka na primer Mexie, ustvarjalka podkasta Vegan Vanguard (Povezava do podkasta). Kritične animalistične študije (KAŠ), ki jim v veliki meri sledi pričujoči portal, so tudi sicer osnovane na (anarhističnem) konceptu t. i. totalne osvoboditve, torej je protikapitalistično ozadje njihov sestavni del.

V tem oziru je še toliko bolj bizarno, da sogovornica poskuša živali predstaviti kot nekakšne delavke_ce, ki se, če ne delajo, pretirano dolgočasijo in postanejo depresivni_e. Delo, ki vključuje nujno smrt, od katerega imajo finančno korist samo živinorejke_ci, kjer nečloveške živali nimajo nobene besede in se zanj niso odločile same … Čakaj, ali to govori samooklicana marksistka ali vodja znojilnice? Morda suženjske plantaže?

  1. Zamolčano. Nemalo mest v pogovoru je osnovanih nekako … prefrigano. Takšni sta na primer ti izjavi:

»Z vegetarijanstvom gotovo ne bomo rešili ničesar, kajti vegetarijanci resda ne jedo mesa, zato pa še naprej mleko in sir, torej potrebujejo krave, ovce in jagenjčke, le da nekdo drug poje meso.«

in

»Sogovornica je prepričana, da ekologisti, povezani z animalisti, nimajo prav, ker radikalno stigmatizirajo meso. Da so ga lyonske zelene oblasti med drugim lockdownom umaknile s šolskih jedilnikov, je, kot pravi, politično in problematično sporočilo otrokom, češ, jesti meso je nekaj slabega, pojesti zrezek pomeni prizadejati smrt. ’A kaj bi se zgodilo z živalmi, če bi vsi postali vegetarijanci? Še prej bi jih pobili.’«

S prvo sodbo o vegetarijanstvu se seveda strinjam in zato zagovarjam veganstvo. Toda v tem kontekstu se zdi izjava predvsem nekakšna obsodba neuživanja mesa in mesnih izdelkov. Sogovornica torej prikladno zamolči obstoj veganstva.

V drugi sodbi (če prav razumem) želi reči, da bi se iz ekoloških razlogov pobilo vse rejne živali (?!). No, to je, milo rečeno, spontana sodba, ki skuša igrati na grozo ubijanja nečloveških živali, podobno kot menda lažna izjava »pojesti zrezek pomeni prizadejati smrt«, le da se ves pogovor vrti okoli tega, kako dobro je pobijati živali (izbiro besede “ekologisti” ignoriram).

Če bi jih resnično pobili_e, bi to seveda bilo neetično, vendar tudi iz golih ekoloških razlogov (če povsem zanemarimo vprašanje etike) ne vidim potrebe po tem. Ribolov in lov bi lahko nemudoma ustavile_i, preostale živali pa pustile_i živeti do naravne smrti, ki bi zaradi dejstva, da je mnogo rejnih živali genetsko spremenjenih, v vsakem primeru nastopila hitro. Vsekakor pa njihovega števila ne bi več množile_i z načrtnim oplojevanjem, ki nenehno ustvarja nova bitja in jih obenem tudi pobija. Ampak … (spet ne razumem), čemu potem sogovornica zagovarja gojenje nečloveških živali?

Iskreno … Nimam pojma, o kakšni ekologiji se tukaj sploh govori. Prej je videti, da sogovornica ekologijo enači s prosto rejo, ker se to nekako lepo sliši in ker je v skladu z greenwashingom, čeprav je prosta reja ekološko celo spornejša (kar ugotavlja na primer tudi George Monbiot) in je ne bi mogle_i prakticirati po vsem svetu (toda tudi če bi jo lahko, bi to bilo z vidika pravic živali vseeno), vendar ta podatek, ki ob reševanju ekoloških vprašanj implicira eklatantno nepripravljenost za razširitev vidnega polja, avtorici očitno ni tako zelo pomemben. Očitno imamo opravka s sporom med nekakšnim makro- in mikro-varovanjem okolja. Podnebne spremembe proti čistemu potoku Bela v Poljčanah.

Sogovornica tako zamolči kup »podrobnosti«, ki so povezane z ekološkim vprašanjem, veganstvo in (ne)realnost alternative, ki jo predlaga.

  1. Sklicevanje na naravno. Sogovornica vzpostavi nekakšen alternativni svet naravnega (in prav »sklicevanje na naravnost« je eden od temeljev karnistične ideologije po Melanie Joy), ki ne potrebuje nobene dodatne utemeljitve, temveč preprosto pomeni, da je nečloveške živali nujno izkoriščati, ker je to naravno, ker je takšna njihova naravna vloga itd. Naravno je na primer tudi to, da ima sogovornica živinorejsko kmetijo, saj se piše Porcher, kar pomeni »svinjski pastir« (iz intervjuja).
  2. Obči cinizem. Predvsem se zdi, da pogovor zaznamuje obči cinizem, kakršen bije iz teh izjav:
  • Komentar dejstva, da brez potrebe in v nasprotju s spoštovanjem pravic živali (toda tudi ekologijo in celo zdravjem) uporabljamo nečloveške živali za hrano, oblačila idr.: »Smrt sodi zraven. Ko je enkrat ne bo več, ne bo niti življenja.« (Takšno izjavo je seveda mogoče izreči ob vsakršni (nasilni) smrti, naj gre za zakol kokoši ali trimesečnega človeškega dojenčka.)
  • Komentar sodbe, da sta vegetarijanska in veganska skupnost nesramni do vsejede populacije (sodba je nastala povsem spontano): »imeti neizmerno rad živali, ne sme pomeniti prezirati sočloveka, vsi imamo svoje mesto v življenju« (Ne gre za »imeti rad«, temveč za osnovno pravičnost … niti se ne-prezir do sočloveka in veganstvo ne izključujeta.)
  • Sogovornica pozna mnogo vegank_ov, ki imajo v hladilniku neveganske izdelke, zato je uporaba živali upravičena. (Sam poznam mnogo vsejedk_cev, ki imajo v hladilnikih zelenjavo, zato je uporaba živali neupravičena. Šah mat.)
  • Nenehno igranje s pojmom smrti kot vrhovne groze. Poleg že omenjenih vegetarijancev, ki so tako grozni, da bi pobili živali, še tukaj: »Porcher je soustanoviteljica kolektiva, v katerem eksperimentalno preučujejo, kako doseči, da bi jih lahko spet, kolikor je to sploh mogoče prijazno, pokončali v domačem okolju, in kako poskrbeti, da nekaterih sploh ne bi.« A res? Zdaj se torej moramo razveseliti, ko nekdo ne bi pobil živali? Jaz sem razumel, da je obratno. In od kod zdaj sodba o tem, da je smrt inherentno neprijazna? Ali ni tako, da brez smrti ni niti življenja?

Pod črto: zdi se, da Jocelyne Porcher, ki očitno kot največjo grožnjo dobrobiti nečloveških živali vidi to, da jih ne pobijamo, nenehno operira z (tudi z vidika veganstva) zaželenimi pojmi, vse od razumevanja kompleksnosti nečloveških živali, ekologije, protikapitalistične drže itd. Toda pri vsaki od teh nekaj zamolči ali preprosto vpelje nek ključen zasuk, ki nas zgolj vrne na začetno točko. Ali drugače: ko boste prebrale_i obravnavani članek, se vam bo zdelo, da ste se povsem spremenile_i, vendar boste še bolj iste_i, kot ste bili na začetku.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *