Zoopoetika v poeziji Tomaža Šalamuna (drugi del)
Prvi del besedila Zoopoetika v poeziji Tomaža Šalamuna lahko preberete na tej povezavi
Leta 1979 je Tomaž Šalamun v pesniški zbirki Zgodovina svetlobe je oranžna objavil pesem Pes,1Psu pa je v letu 2007 posvetil kar celo pesnitev pesnik Ivo Svetina v pesniški zbirki z naslovom Pes in Perzijci. Opazovanje psa je prvi del te pesniške zbirke, je 42 delna pesnitev, kjer pesnik združuje človeški svet s pasjim in ugotavlja, da ima pasje bitje včasih več duha in moči, kot človeško. V svetovni literaturi pa so o psu, psih nastale prave ekokritične ozirom zooetične umetnine, npr. Mark Twain, A Dog’s Tale / Pasja zgodba (1904), (Mark Twain’s (2009): Book of Animals , Berkeley-Los Angeles- London, University of California Press, 165-174, obsodba vivisekcije); Charles Baudelaire, Dobri psi (Baudelaire, Spleen, 1992, 109-113, obsodba izkoriščanja potepuških psov v Bruslju); Robert Burns Twa Dogs / Dva psa (kritika človeka): Robert Burns, Zbirka Lirika, Janez Menart (prev.), MK, Ljubljana 1975 in Virginia Woolf Flush, Ljubljana, Modrijan, 2011 (prev. Jana Unuk) (prikaz simbioze med psom in človekom). ki pa je portret potepuškega psa, kot bi ga videl mimoidoči moški, ki psu niti ni naklonjen ali nenaklonjen, ga samo zabeleži in nato odide, toda hkrati se ne moremo znebiti vtisa, da je v tej preprosti pesmici skrita podoba brezdomnosti in zapuščenosti psa. Ne kaže empatije do pasjega položaja, temveč mu celo očita lenobo in podivjanost. Pesnik ne postaja žival, je človek, ki le detektira kulturno izrinjenost Drugega.
Pes! Kaj delaš s svojo dlako?
Valjaš se po blatu kot kak pujs.
Vstaneš in mene pošpricaš
in mežikaš in zehaš.Pes! Kdo je bila tvoja mati,
nimaš bratov in sester? So te
vsi pustili in zaspali za kakim
vogalom? Lačen si. Len in podivjan.Pes! Jaz te nisem še nikoli videl.
Po cesti tečeš in se ustaviš, po
pločniku tečeš in spet po cesti.Zvezde ti bodo padle na glavo,
čuden si. Pusti to konzervno
škatlo na miru. Pes! Tako si čuden!
(2011: 261).
V smislu paradigme literarne ekologije, ki promovira branje literature z ekološkega vidika, ekokritika Josepha Meekerja (1997, IX), ki je komedijo in tragedijo razumel kot obliki človeškega vedenja, ki promovirata naš obstanek, umetnost prilagajanja in sprave, tako kot to počne komedija, ali alienacijo od drugih živih bitij, kot v svojih delih predstavlja tragedija, lahko ugotovimo, da lahko prav prvo vidimo v nekaterih pesmih Tomaža Šalamuna, ko težke teme ironizira, pomene obrača. V prvi zbirki Poker iz leta 1966 je z očitnim posmehom zapisal in ironiziral ter zanikal vse in vsakogar: »o logiki vegetarijanci z dioptrijo minus petnajst; o socializem a la Louis XIV, ali kako bi zaščitili uboge živalce: naredili s crknjeno mačko2Z današnjimi očali bi rekli, da avtor izreka speciesistično mnenje. Glej delo Dunayer, 2009., da ne bi zaudarjala /…/« (2011, 64–65.) Nato lahko beremo pesmi v paradigmi: predmet-žival-človek (Gobice): »Čudno se mi potapljaš kenguru/in če mi ponudiš slamico,/ me samo vlažno gledaš./Nikoli nisi razmišljal/zakaj krave ne vzniknejo/ampak se zmeraj rodijo/kot teleta kenguru…« (2011, 16). V pesmi Epistola jeznim iz zbirke Turbine, ki je izšla leta 1975, je slika naslednja: »Moji možgani so vesolje,/širši kot modrina. Prijazno gledajo morske pse,/ubadajoč se s svojo morsko solato, zakaj vsem/živalicam pod soncem je dal Gospod pravico hrane./A med morsko solato in ptiči feniksi so milje,/dolge milje. Morski pes ni niti delfin, da bi/lahko v ljubeznivem loku švignil v zrak in šavsnil/kako navadno letečo ribo, zato bo umrl lačen, če/si je tako žalostno skrojil nemogoč jedilni list.« (2011, 190). V zbirki Praznik (1976) v pesmi Ling Lang-Lao o svojem možu Šu Fu-Čuju:
… kokoške pridejo same pred kuhinjski prag,
zamižijo z učkami in nagnejo glavico.
Tu želimo imeti odsekan vrat, se postaviti ob pire.
Da bi nas jedel, da bi nas sveti mož jedel.Da bi nas ti jedla, da bi sedem otrok jedlo.
Well, kokoške, do you really mean it? Da.
Čič čop, perje stran. Kokoške v lonec,
prt na mizo.
(2011, 285, 286).
Šalamun premešča besede, pomene in smisle svoje poezije asociativno, včasih kot kontradikcijo in včasih kot temeljni filozofski smisel, tudi tako, da se zaveda, da je tudi za žuželko, ki umre, konec sveta, podobno kot meni Rosa Luxemburg: »/…/ z vsako drobno mušico, ki jo nepazljivo stremo, velikokrat propade ves svet; za ugašajoče oko te mušice je vsega prav tako konec, kot če bi propad sveta uničil vse življenje.« (2000, 91),3Citirano po prevodu Miklavža Komelja 2010: 66. čeprav je v naslednjem citatu tudi ironični paradoks in »detelovski diskurz«: v pesmi Madonna del Parto, v zbirki Črni labod (1997) zapiše: »Pohoditi žuželko je hujši/zločin kot odrezati polovico sveta in ga vreči/vstran z vsemi ljudmi, ker se tega niti ne zavedaš.«: in v pesmi Parataksa: »Vrženi bomo kot mačke v kišto v naročje Boga /… /« (2011, 843).
William Rueckert, utemeljitelj ekokritike v svetu, je v članku Literatura in ekologija zapisal, da so pesmi zelene rastline med nami in da če so pesniki sonca, postanejo pesmi zares zelene rastline, ki zadržujejo energijo pred razpadom in pomagajo ustvarjati nastajajoči in razvijajoči se sistem. Dvignejo snov iz nižjega na višje, kar je najbolj običajna definicija kulture. Nakopičena energija poezije vpliva na ustvarjanje in družbo (1996, 111.) Pesmi so torej lahko besedni ekosistemi in če vključujejo pozitivni odnos do narave, do rastlin in živali, z empatijo, in preko bralca, ta pozitivna energija vstopa nazaj v družbo. In seveda nanjo tudi vpliva, morda ne takoj, temveč postopoma. Rilke v Osmi elegiji iz cikla Devinske elegije (1988, 58) na primer le živalim prizna, da so resnično bivajoče in da vidijo svet takšen, kot je v resnici, medtem ko človek lahko ta svet uzre le skozi živalske oči. Temu pa je filozof Heidegger ostro nasprotoval, saj je menil, da je prav prostor odprtega in vse, kar iz tega izhaja (zgodovina, biti, jezik, resnica itd.), rezervirano samo za človeka in da je Rilke pravzaprav obrnil pozicijo človeka nasproti živali (povzeto po Calarco 2008, 35). Nekaj podobnega je trdil tudi slovenski pesnik Jure Detela, ki je kritiziral prostor odprtega, posebej glede zapiranja živali v kletke ipd., čeprav iz obratne perspektive. To je argumentiral z lastnim srečanjem jelena in košute, kjer je bilo nedvoumno videti, da je jelen zaščitil košuto, kar pomeni, da se je še kako zavedal omejenosti prostora in nevarnosti. Detela je leta 1975 vdrl v živalski vrt in odpiral kletke tistim živalim, ki živijo pri nas na prostem, in pustil svobodo odločanja živalim bodisi izhod iz kletke bodisi ostajanje v njej (Detela, 1975). Detela je tako s poezijo kot svojim delovanjem in nenazadnje tudi s svojo smrtjo odprl nove dimenzije odnosa do ne-človeške subjektivitete.
V to novo dimenzijo vstopa tudi Šalamun, denimo v nenaslovljeni pesmi v zbirki Balada za Metko Krašovec (1981) zapiše: »Ko se gol, kot/žival,/plazim po tem gozdu/čutim svet.« (2011: 440) in metaforično postane žival. Preko jelena kot t. i. povezovalne živali med dvema pesnikoma korespondira z Detelo s pesmijo Jeleni (1982) in še s pesmijo Jelen4Oba sta povezana s Svetlano Makarovič preko tematizacije jelena v pesmi Lov 1997, 15. Pesnik je na simpoziju povedal, da mu je jelen zelo ljuba žival, še iz časa njegovega udejstvovanja pri tabornikih. (1990). Izbira jelena najbrž ni naključna, saj je v antiki jelen pomenil lepoto, milino, naravno čistost, zadržanost, plašnost, sramežljivost, ob mitskem pevcu Orfeju so bili najdovzetnejši za glasbo prav jeleni, v krščanstvu je jelen predstavljal dušo in njegovo rogovje, ki se občasno obnavlja, drevo življenja, simbolizira tudi plodnost in preporod5Na Japonskem številni jeleni in košute živijo na prostosti, ker niso ogrožene s strani človeka-lovca kot drugod po svetu. Gre za vračanje v t. i. »prvotno čistost«, ko je človek bil živalim še zelo blizu in brez namena ubijati (Chevalier-Gheerbrant 1994, 197). (prim. Chevalier-Gheebrant 1994, 196 in Germ 2006, 65–66). V prvi pesmi, ki nosi naslov Jeleni, Šalamun tragedijo ubijanja (simbolno in verbalno) omili s tem, da jelenom zanika duše, čeprav je še v Romanju za Maruško (1971) zapisal: » /… / jaz sem tiger v srcu klica,/v tebi kali duša, did she? Anima /… /« (2011, 102), da pa je klanje jelenov obredno dejanje zaradi njihove čistosti, zaradi človekove odtujenosti do živali, da je tisti, ki ubija, kriminalec in še, ko to svetost klanja sekularizira s tem, da vse skupaj potegne v vsakdanje nabiranje borovnic (Jeleni!, Analogija svetlobe 1982, Wikivir).
Jeleni! Vaše gmote pritiskajo name kot
ruski car. Nisem se vas utrudil klati,
prikazni med borovnicami.Duša je na osojni strani,
kriminalec, ki se vlači po rosi
v zelenju, kot ti, jelen,
ki zaživiš šele, ko te ubijem, ker
nimaš duše.
Ne jem tvojega mesa.Ubijam ga iz čistosti.
Mrtvega te pohodim iz čistosti.Jeleni!
Košute sem vam prevezal z belim
robcem, s svojo opno, da bi vam
daljšal muke.
Borovnice nabiram, ko vas gledam.
Jure Detela pa mu po pesniško odgovarja v pesmi Pesem za jelene (1983, 30–31). Gre za dialog dveh pesnikov, kjer sta oba v ozvezdju totalne metafore, le da eden ostaja v pesniškem jeziku, ki omogoča hkratno nasilje in empatijo, drugi pa empatijo do živali v pesmi tudi izvede z lastnim življenjem in konkretno akcijo:6Deteli očitati radikalnost v odnosu do živali in ga označiti za neprištevnega, je odvezovanje lastne krivde. Serpell ugotavlja, da: »Ni to, da se ogibamo ubijanja živali, s katerimi smo se spoprijateljili. Pravzaprav je obratno. Nezavedno ali namerno se izogibamo prijateljevanja z živalmi, ki jih nameravamo raniti, ali fabriciramo razlog ali pogosto tudi izmišljeno opravičilo za njihovo trpljenje, ki nas tako odveže krivde. Žalostno je, da s tem zmotnim početjem delujemo že tako dolgo, da se sploh ne zavedamo več, kaj počnemo. Mit je postal resničnost, fantazije dejstva. Namesto, da bi redefinirali naše domnevne objektivne in ekonomske relacije z drugimi vrstami, in pretresli moralo, ki ji vlada neusmiljeno izkoriščanje živali in narave, se posmehujemo in črnimo tiste, ki so se odločili za nasprotno stališče. Ljudje, ki pokažejo čustveno zaskrbljenost za živalsko trpljenje, uničenje okolja ali iztrebljanje živalskih vrst, so večinoma označeni kot zavedeni idealisti. Vsi tisti, ki si dovolijo, da se čustveno navežejo na živali, so pogosto razumljeni kot pomilovanja vredni, nenaravni. Vsi ti so nato označeni kot sentimentalni, kot da bi bilo imeti čustven odnos do drugih bitij, znamenje slabosti, intelektualne medlosti ali celo mentalne motnje.« (op. prev. avt.). Serpell meni, da je prav razvijanje čustvenega odnosa do živali, empatije do njih, edini možni način našega odnosa do teh bitij in narave (Serpell 1996: 210–211).
Jeleni! Naj pride v mojo pesem
zavest o nasilju? Kako
le zmorem zvestobo spominu na vas,
ko se mi svet transformira
v sporočilo ubijanja? Za vas je drugače.
Vi ste nedolžni. Vi ste
napadani. Zmeraj ste v smrtni nevarnosti.
Vi ste totalno predani
bežečim čredam. Svoja telesa
izpostavljate strelom, da ščitite
beg košut in mladičev. S prsmi,
polnimi zraka, stojite
pred puškami. Takrat ste žalostni, sveti,
ponosni. Vi gledate v lovce
s čistim pogledom. Vi sprejmete smrt
brez vsake pogodbe. Ker vaše
želje so proste umorov. Že tu
na zemlji je vaša hoja
totalno svobodna, čeprav vas lovci
nenehno sledijo. Vsaka
pomlad vas odreši. Vsaka polna
luna vas odreši. Vsaka
globel, ki skoznjo uidete lovcem,
vas odreši. Vsaka zvezda
vas odreši. Še zemlja, ki padete nanjo
krvavi, s svincem v telesih,
vas odreši. Jeleni! S smrtnimi padci
ne dajete lovcem odveze
za svoje življenje. Lovci prezirajo
vašo nedolžnost. Zato
vas morijo z lahkoto. Jeleni! Jeleni!
Kako bi mogel storiti,
da ne bi prišla ta krutost, navzoča
po vaših gozdovih, v pesem
za vas? Jeleni! Jeleni! Jeleni!
Kako je zemlja sproščena
pod vašimi parklji! Kako je presojna
in zračna, sončna, zelena!
Kako jo vaša telesa družijo
z nebom. Kako ste živi.
Ta elegija je izrazita poetična struktura, v kateri so jeleni posvečene živali. Detelova pesem je pesniško spremenjena obsodba ubijanja živali.7Perspektiva pogleda na akt ubijanja je v tej pesmi pravzaprav sposobnost pesnika, da se vživi v Drugega (žival) in skoraj fizično doživlja njegovo trpljenje in bivanje. Bolj prozaično je lov kot »ubijanje empatije« označil Lev Tolstoj, tudi sam strastni lovec do »razsvetljenja«: »Lovec duši v sebi dragoceni občutek sočutja. Malo je verjetno, da bi obstajal lovec, ki bi vsaj enkrat ne občutil sočutja do svoje žrtve, a ki bi nato takoj ta občutek pregnal kot slabost …Ta stalni moralni samomor je največje zlo lova.« G. Gazzara: »Nonviolenza e animalismo visti assieme da Gandhi e Tolstoi«, Azione nonviolenta (Verona), januar 1993, 6, citirano po Visković 2009, 182. Leta 1990 je Šalamun objavil novo pesem Jelen, v kateri je že zaznati neko duhovno združitev človeka z živaljo, v pesmi Jelen, kjer je nasilje le implicitno (Živa rana, živi sok, 1990, 2011, 566):
Najstrašnejša skala, bela bela želja.
Voda, ki izviraš iz krvi.
Naj se mi oži oblika, naj mi zdrobi telo,
da bo vse v enem: žlindra, okostja, prgišče.
Piješ me, kot bi mi izdiral barvo duše.
Lokaš me, mušico v drobnem čolnu.
Razmazano glavo imam, čutim, kako so se
gore naredile, kako so se rodile zvezde.
Spodmaknil si mi svoje teme, tam stojim.
Poglej, v zraku. V tebi, ki si zdaj zlit in
moj. Zlate strehe se ukrivljajo pod nama,
pagodini listi. V ogromnih svilenih bonbonih
sem, nežen in trdoživ. Meglo ti potiskam v
sapo, sapo v božjo glavo v mojem vrtu, jelen.
Da se je Detela zares močno dotaknil Šalamuna, kaže tudi dejstvo, da je Šalamun je v pesniški zbirki Ambra (1995) napisal pesem z naslovom Jure Detela, v kateri potrjuje Detelovo mnenje o moči poezije, saj na začetku zapiše: »Slišiš bolečino skozi jezik?«/(ta verz še enkrat ponovi!). Kot Hindujci mečeš prah./Kdo rani žuželko? /… /8Na simpoziju o Tomažu Šalamunu, oktobra 2011 v Kopru, sta prav podoba in življenje Jureta Detele, ki je prijateljeval s Šalamunom, vzbudil burne odzive in spomine na Detelovo izjemno občutljivost do najmanjšega živega bitja. Šalamun je torej vedel za Detelovo prizadevanje za osvoboditev živali, za drugačen odnos ljudi do živali, ko so bile živali v središču njegovega pesniškega in realnega sveta. Šalamun še zapiše: »Usnje je težko.« Vedel je, da Detela ni želel, da bi bila njegova pesniška zbirka Mah in srebro (1983) vezana v usnje, niti lepila za zlepljenje knjižnih strani, ki bi vsebovalo živalsko snov, ni dovolil. Šalamun ga seveda pogreša kot prijatelja, na kar kaže verz: » /… / še vedno sem besen nate in na tvoje gazelje skoke.«, kar bi lahko prepoznali, da je bil na nek način naklonjen ne samo Detelovemu pesniškemu ustvarjanju, temveč skrivaj tudi aktivizmu za živali. Žalosti se nad tem, da je Detela svojo eksistenco izničil za dobrobit živali (2011: 614).
Sklep
Glede na diskurze ekokritike, kulturne (literarne) animalistike in kulturne ekologije lahko rečemo, da Šalamun nima tako izrazitega zooetičnega odnosa do živali, kot ga ima Detela. Močnejše navezave na žival kot ne-človeško subjektiviteto so predvsem v kasnejšem obdobju, od zbirke Glas (1983) dalje, tudi ponekod pojavljajoči se etični in ekološki diskurz glede t. i. »poetike vrst« in odnosa med človekom in živaljo. Odnos človek-žival ni abstrakten, temveč je močno telesen, kot je telesen Šalamun sam, je pa kontradiktoren, združeni sta empatija in nasilje nad živaljo, ker je človek-pesnik demiurg resničnega in še bolj pesniškega sveta, tako da je znotraj njega vseobsegajoč, je bog in je mušica in je predmet. Simbioza med človekom in živaljo je mogoča na ravni besede, vendar ne deklarativno. Kulturno izrinjeni Drugi je vpet v pesnikov svet, vendar je njegov položaj odvisen od razpoloženja avtorja posamezne pesmi. Zoopoetika, ki ni vedno tudi zooetika, je v poeziji Tomaža Šalamuna poetika živalskih podob, ki nas preplavijo z močjo domišljije, večpomenskosti; njegov pesniški jezik se razprostira po hrbtih in perutnicah živali, enkrat jih občuduje in drugič ubija. Šalamunove pesmi so izraz njegovega jaza ter vstopanja v območja realnega življenja in sublimnega. So hkrati objekti in subjekti, tako kot je tudi človek v njih in prav zato, ker je popredmetenje celostno, je lahko tudi transformacija odtujenega odnosa do živali močno vidna. Toda ne bodimo naivni, Šalamun je še vedno tisti, ki kot »nadčlovek« upravlja s svetom besed in pomenov, s pesniškim jezikom in njegovo energijo res daje pozitivne signale, povezane z upoštevanjem čutečih bitij, vendar je verjetno le malo bralcev njegove poezije, ki bi jo razumeli tudi na ta način.
Literatura
Buell, L. (1986): New England Literary Culture. From revolution Through renaissance. Cambridge, Cambridge University Press.
Calarco, M. (2008). Zoographies: The Question of the Animal from Heidegger to Derrida. New York: Columbia University Press.
Cavell, S., Diamond C., McDowell J., Hacking I., Wolfe C. (2008): Philosophy & Animal Life. New York, Columbia University Press.
Cambi, N., Visković, N., ur. (1998): Kulturna animalistika. Split, Književni krug.
Coetzee, J. M. (2007): Življenja živali. Ljubljana, LUD Šerpa.
Čeh Steger, J. (2010): Ekološko usmerjena literarna veda. Jezik in slovstvo, letnik LV, 3-4. Ljubljana.
Deleuze, G., Guattari, F. (2000): Micelij. (Mille plateaux). (Trans. Jana Pavlič). Koper: Hyperion.
Derrida, J. (2002): The Animal That Therefore I am. Critical Inquiry 28/2: 369–418.
Detela, J. (1975–1976): Sporočilo. Tribuna, št. 2: neošt.
Detela, J. (1983): Mah in srebro. Maribor: Založba Obzorja.
Diskusije: Poslije izlaganja prof. Grčevića.« (1991): V: Komparativno proučavanje jugoslavenskih književnosti. Zbornik IV. Franjo Grčević, ur. Zagreb, Zavod za znanost o književnosti, 367–370.
Dunayer, J. (2009): Specizam. Diskriminacija na osnovi vrste. Zagreb, Čakovec: Institut za etnologiju i folkloristiku & Dvostruka duga.
Germ, T. (2006): Simbolika živali. Ljubljana: Založba Modrijan.
Glotfelty, C., (1996): »Introduction: Literary Studies in an Age of Evironmental Crisis.« V: The Ecocriticism Reader: Landmarks in Literary Ecology. Cheryll Glotfelty in Harold Fromm, ur. Athens – London, The University of Georgia Press, XV-XXXVII.
Heidegger, M. (1992): Parmenides. (Prev. Andre Schuwe and Richard Rojcewicz). Bloomington: Indiana University Press.
Heidegger, M. (1995): Fundamental concepts of metaphisics. World, finitude, solitude. (Prev. William McNeal and Nicholas Walker). Bloomington: Indiana University Press.
Horkheimer M., Adorno T. W. (2002): Dialektika razsvetljenstva, Filozofski fragmenti. (Prev. Seta Knop, Mojca Kranjc, Rado Riha). Ljubljana: Studia humanitatis.
Kernev Štrajn, J. (2007): O možnosti ekokritiškega pogleda na tematizacijo ne-človeške subjektivnosti v literaturi (On a Possibility of Ecocritical View on the Thematization of »Nonhuman Subjectivity« in Literature). Primerjalna književnost 30/1, 39–54.
Komelj, M. (2010): Nujnost poezije. Eseji. Koper: Hyperion.
Kosovel, S. (1984): Integrali. 2. izdaja. Ur. Anton Ocvirk. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Levinas, E. (1969): Totality and Infinity: An Essay on Exteriority. (Prev. Alphonso Lingis). Pittsburgh, Penn: Duquesne University Press.
Luxemburg, R. (2000): Briefe aus dem Gefängnis. Berlin: Karl Dietz Verlag.
Makarovič, S., Grafenauer N., Šalamun T. (1979): Pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Marjanić, S. (2006): Književni svjetovi s etnološkom, ekološkom i animalističkom nišom (Literary Worlds with Ethnological, Ecological and Animalistic Niche). Narodna umjetnost, 43, 2, Zagreb, 63–186.
Meeker, J. W. (1972): The Comedy of Survival: Studies in Literary Ecology. New York: Scribner’s.
Rilke, R. M. (1988): Pesmi. (Prev. Kajetan Kovič). Ljubljan, Mladinska knjiga.
Rueckert, W. (1978): Literature and Ecology: An Experiment in Ecocriticism. Iowa Review 9, 1, 71-86.
Salecl R. (1997): Der Hund, mein Nachbar aus dem Osten- Psyhoanalyse und die Tier-Mensch-Grenze. V: Weibel, P. Žižek, S. (Ur.), Inklusion: Exklusion Probleme des Postkolonialismus und der globalen Migration. Dunaj: Passagen Verlag, 1997, 91–177.
Sax, B. (2007): Animals as tradition. In The Animal Reader, ur. Kalof L., Fitzgerald, A., Oxford, New York, Berg, 270–78.
Scheler M. (1987): Položaj čovjeka u kosmosu, Čovjek i povijest. Sarajevo: Veselin Masleša.
Šalamun, T. (2003): Od tam. (Spremna beseda Boris Paternu). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Šalamun, T. http://sl.wikisource.org/wiki/….
Šalamun, T. (2011): Kdaj. Izbrane pesmi. Ljubljana: Beletrina.
Visković, N. (2009): Kulturna zoologija. Zagreb: Naklada Jesenski in Turk.
Willis, R., ur. (1990): Signifying Animals. Human Meaning in the Natural World. New York: Routledge.
Zapf, H. (2002): Literatur als kulturelle Ökologie. Zur Kulturellen Funktion imaginativer Texte an Beispielen des amerikanischen Romans. Tübingen: Max Neimeyer Verlag.
Zaradija Kiš, A., Marjanić, S. (2007): Kulturni bestijarij. Zagreb: Institut za etnologijo i folkloristiku.
Pričujoče besedilo je slovenska verzija članka: GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka. Zoopoetika u poeziji Tomaža Šalamuna. V: KOVAČ, Zvonko (ur.), KOZAK, Krištof Jacek (ur.), PREGELJ, Barbara (ur.). Obzorja jezika – obnebja jezika : poezija Tomaža Šalamuna. Zagreb: FF Press, 2014. Str. 145-163, ilustr. ISBN 978-953-175-447-7. [COBISS.SI-ID 37318445]
Marjetka Golež Kaučič
Dr. Marjetka Golež Kaučič raziskuje odnose med ljudskim in umetnim v poeziji, v prozi, in dramatiki, se ukvarja z aplikacijo teorije intertekstualnosti v folkloristiki, se spopada z novimi smernicami metodologije folklorističnih raziskav, posebno ob terenskem delu. Njena raziskovalna specialnost je balada kot specifični žanr. Preučevala je vlogo ženske v ljudski pesmi in odsev pravnih in socioloških prvin v ljudskem pesništvu, posvečala se je ponarodeli pesmi, ter se ukvarjala z literarnovednimi in folklorističnimi aspekti preučevanja ljudskega pesništva. Od leta 1999 intenzivno preučuje vloge in pomene živali v folklori in literaturi tudi na podlagi novih teoretskih konceptov zoofolkloristike, kulturne animalistikie in ekokritike ter z uporabo filozofskega diskurza. Raziskuje tudi slovensko ljudsko dramatiko in gledališče v preteklosti in danes.