Zoopoetika v poeziji Tomaža Šalamuna (prvi del)

»S svojim jezikom,

kot zvest vdan
pes, Ti ližem
zlato glavo,
bralec.
Strašna je moja ljubezen.«¹Balada za Metko Krašovec, 1981: citirano po Tomaž Šalamun, Kdaj, Ljubljana: Beletrina 2011, str. 444. Skoraj vsi verzni navedki so iz te pesniške zbirke, razen nekaterih izjem, ki so nato ustrezno navedene.

V zgoraj navedenih verzih lahko vidimo zoomorfizem, ki pomeni metaforično dodajanje resničnih in namišljenih živalskih lastnosti človeku (Prim. Visković, 2009, 55 in 127).

Uvod

Ameriški literarni teoretik in folklorist Boria Sax v članku Animals as tradition (sln. Živali kot izročilo) pravi, »da je vsaka žival del tradicije in da so vse živali skupaj del naše dediščine«, in nadaljuje: »Nobeni živali v celoti ne primanjkuje človeškosti, a nobena oseba ni v celoti človeška.« (2007, 277). Tako meni tudi hrvaški raziskovalec Nikola Visković v obsežni monografiji Životinja i čovjek, saj ima po njegovem mnenju žival svoje kulturne vzorce, zato je del človeške kulture (1996, 17).²V nadaljevanju tudi ugotavlja, da ima dandanes človek več različnih odnosov do živali: ekonomski, simbolni, sočutni, ekološki, znanstveni in umetniški odnos, slednji pa sodi v simbolni odnos. Zelo pomembni so živalski motivi v književnosti, filmu, slikarstvu, tudi kot samostojna tema, na primer pri Breughelu, Dürerju itd. (Prim. Visković 2009, 58).

Tudi v sodobni slovenski poeziji je nekaj pesnikov in pesnic, ki v svojo poezijo vnašajo živali in ki tematizirajo takšne odnose do živali, kjer je pesniški individuum recepcijo živalskega sveta večinoma premaknil v sfero upoštevanja bistva živali – da so enakovredna živa bitja človeku in da seveda imajo dušo. Duša (lat. anima) lahko pomeni tudi dih, življenje; animalis pa živo bitje, žival (Marjanić, Kiš 2007, 11). Ali kot je zapisal južnoafriški nobelovec za literaturo John Maxwell Coetzee v knjigi Življenja živali: »Biti živ je biti živeča duša. Žival – in žival smo vsi – je utelešena duša.« (2007, 37).

Med slovenskimi pesniki, ki so se najbolj približali takšnemu odnosu do živali, so Gregor Strniša s svojimi znamenitimi verzi: »Nas ne hrast ne hrošč ne pozna/človek ni krona svetá /…/« (drama Ljudožerci, Svetovje 1988, 293), Svetlana Makarovič, Dane Zajc in mnogi drugi, najbolj pa Jure Detela. Svoje pesniške pomene selijo iz prostora simpatije v empatijo in iz antropocentrizma v antropomorfizem. Zato nas bo zanimalo, ali njihov pogled na živali, ki ni več tradicionalni pogled na tistega Drugega (Levinas, 1969), ki je človeku odtujen in nima biti, temveč je le bivajoče (Heidegger, 1995),³O vprašanju odnosa človek – žival sta razmišljala filozofa Max Horkheimer in Theodor W. Adorno, in sicer v zapisu Človek in žival v knjigi Dialektika razsvetljenstva, Filozofski fragmenti (1944), s kritičnim pogledom na človeško idejo o razlikovanju od živali, posebej z naslednjo mislijo: »Z neumnostjo živali se dokazuje človekovo dostojanstvo. O tem nasprotju so vsi predhodniki meščanskega mišljenja, stari Judje, stoiki in cerkveni očetje, pa kasneje drugi v srednjem in novem veku žebrali tako vztrajno in enoglasno, da kot le malokatera ideja sodi v temeljni inventar zahodne antropologije. Priznavajo ga tudi danes.« (2002: 273). deli tudi Tomaž Šalamun. Ali je morda v njegovi poeziji tematizirano še preseganje tujosti in želja po približanju ne-človeškim bitjem ali si celo po Deleuzu/Guattariju (2007, 27) želeti »devenir-l’animal« (postajati-postati žival) ali po Derridaju: »Žival, torej sem« (2002)? Ali Šalamun vidi žival kot bitje, ki je blizu človeku, ali gleda s stališča, kot sta zapisala perujski pesnik César Vallejo: »Este animal que soy« (»Ta žival, ki sem«, Vallejo 1993, 86; Komelj 2010, 53–54), in slovenski pesnik Srečko Kosovel, ki je svoje srečevanje z živalmi tematiziral s pesniško-filozofskim konceptom, »da je človek žival in žival je človek« (Cirkus Kludsky, Prostor št. 461: 1984, 148).⁴Miklavž Komelj lucidno razmišlja o odnosu človek in žival prav s pomočjo teh Kosovelovih verzov: »Ta verza ne vzpostavljata preprostega enačaja med človekom in živaljo; izjavi »človek je žival« in »žival je človek« skupaj pomenita, da človek ni človek in žival ni žival; ločnica med človekom in živaljo pa poteka skozi človeka in skozi žival; ne razmejuje človeške vrste od drugih živalskih vrst, temveč razmejuje človeka od njega samega in žival od nje same; možnost enakosti se odpira prav preko tega, da človek ni človek in da žival ni žival; v prelomu s ‘samoumevnostmi’ identitarne logike.« (Komelj: 2010, 77). Pesnik Jure Detela je v besedilu z naslovom Sporočilo, ki je bilo objavljeno leta 1975 (št. 2) v Tribuni, predstavil pesnika Tomaža Šalamuna kot tistega ustvarjalca, ki na Slovenskem s signali svoje poezije sporoča težnjo po vzpostavitvi takšne »totalne metafore«, da bi se izbrisal pogled na živali kot tiste, ki so zunaj človeškega sveta in zato niso subjekti, temveč objekti: »Izhajam iz dveh postavk: iz dejstva, da imam živali rad toliko, kolikor vidim, da vstopajo v sisteme znamenj; in iz signalov poezije, od Burnsa, Wordswortha,⁵Burns velja za ekokritičnega avtorja, kar pa Wordsworth po besedah Keatsa nikakor ne more biti (Prim. Kernev Štrajn 2007, 44, ki je na Slovenskem prva uporabila izraz ne-človeška subjektiviteta). Emily Dickinson, do Šalamuna, ki sporočajo težnjo po vzpostavitvi takšne totalne metafore, da bi se outside izbrisal.« (Detela 1975, št. 2). Ta outside je seveda žival. Podobno mnenje o poeziji ima tudi Coetzee, ki je dodal še dimenzijo realnosti: »[S]vetujem vam, da berete pesnike, ki v jezik vračajo živo naelektreno bivanje. In če vam tudi pesniki ne pridejo do živega, vam toplo priporočam, da greste z ramo ob rami z živaljo, ki jo suvajo skozi ogrado pred njenega rablja.« (Coetzee 2007, 97). Hrvaški komparativist Franjo Grčević je zapisal: »Ne morem razumeti, kako lahko danes nekdo piše poezijo, ne da bi se ga sama substanca sveta močno dotaknila …« (Diskusije … 1991, 368). Če je Jure Detela še v času socializma izpovedoval in uresničeval ekocentrično gledanje na svet, saj tematizira in obsoja ubijanje živali, ima zooetični odnos do živali in nedvomno sodi v literarno ekologijo, pa nas bo zanimalo, ali je imel Detela glede Šalamuna prav in kam bi sodila Šalamunova poezija glede na diskurz ekokritike in ekopoetike⁶Iz termina ekopoetika kot sopomenka ekokritika, ki ga Glotfelty (1996, XX) na široko označi kot raziskovanje odnosa med literaturo in fizičnim svetom, izhaja tudi moj izraz zoopoetika, da tako zamejim odnos ustvarjalca le do živalskega sveta in ne celotne ekološke sfere. (Rueckert 1978, Glotfelty 1996), literarne ekologije (Meeker 1974) in literarne animalistike (Marjanić 2006) ali kulturne ekologije⁷Vse te razmeroma nove metodološke usmeritve znotraj literarne vede, folkloristike in kulturne antropologije imajo eno skupno izhodišče, in sicer, da je v vseh raziskavah najpomembnejša etična razsežnost umetniškega (literarnega) dela. (Zapf 2002) oziroma kako je odnos človeka do ne-človeka reflektiran v literaturi.

Ob analizi Šalamunove poezije, ki te preplavi s strahotno velikim korpusom zbirk in še večjim korpusom pesmi, ali kot je zapisal Boris Paternu: »da je Šalamun uporabil in v pesništvo predelal izredno količino slovenskega jezika« (2003, 190), lahko ugotovimo, da je tudi uporaba živalskega slovarja skoraj popolna. Hkrati pa je jasno, da v teh živalskih fragmentih, ki so iztrgani iz širših pomenskih enot pesmi, ne moremo zajeti vseh dimenzij odnosa pesnika do živali. Zato smo izbrani korpus pesmi preučili v sklopu treh parametrov in glede na to, ali je žival v njegovi poeziji t. i. »kulturno izrinjeno« (Zapf 2002) v luči morebitne »simbioze med človekom in živaljo« (Čeh 2010, 57) in je njegova poezija model literature kot imaginativni protidiskurz (Zapf 2002, 63–66) ali pa je v njej mnogo premalo kritike antropocentrizma, da bi jo lahko uvrstili v ta model.

Parametri analize živalskega sveta v njegovi poeziji so: živalski slovar; žival v podobah; žival kot objekt, bitje, ne-človeška subjektiviteta; odnos človek : žival; pesnik : žival; biti žival. Živalskih podob v Šalamunovi poeziji ne bomo opazovali kot niza motivov ali simbolov, temveč kot upesnjevanje ne-človeških subjektivitet, ki niso samo »fenomen narave«, ampak so v njegovo poezijo vpete tudi tako, kot da so enake ljudem, vendar le takrat, ko so tudi ljudje postali objekti. S tem na nek način transformira človeški odnos do njih ter jih postavi na skupno raven s človekom preko bolečine in popredmetenja živih bitij.

Živalski sprevod, ki ga prikazujejo pesmi Tomaža Šalamuna, je raznovrsten, saj skoraj ni živali, ki je ne bi pesnik opazil s svojim »kiklopskim očesom uma«, od mušice, srne, piranhe, slona do kita, kot srečevanje vrst: zveri, ptic; do posameznih predstavnikov vrst: lev, postovka. Če je Buell v svojih raziskavah angleške literature uporabil koncept »imaginacija okolja v literaturi« (1986, 283), lahko za Šalamunovo poezijo uporabimo diskurz »živalska imaginacija«, saj je v njegovi poeziji opaziti pravo globalno biodiverziteto: kos, kača, govedo, ptički, kenguru, krave, živali, mravlje, morski som, opica, kužki, levi, ovčke, lisica, konj, volčjak, zveri, mlade živali, veverice, tigri, fazan, jastreb, morski psi, kobilice, miš, ščuka itd., poseben pomen pa imata zanj očitno tudi pes in jelen. Nedvomno ga je živalski svet fasciniral, zato ga je tudi simbolno in metaforično uporabil z neke vrste relativizacijo simbolov in kontradiktornostjo verzov. V pesniški zbirki Maske iz leta 1980 in pesmi Krog in dokaz kroga ustvarja dialog med vrsto ptic in seboj, vendar tako, da je razpet med vsaj dve nasprotujoči si trditvi: »Nisem ti pozabil imena,/postovka./Ne vem, kdo si./Ne bi te več/ razpoznal med ptiči.« (2011, 411).

Živali so del njegove domišljije in se pojavljajo v različnih podobah: »pes renči v slikah« (Bela Itaka 1972, citirano po 2011: 143); »ljubosumni kačji pastirji«; »modre ribe prežvekovalke« (2011: 147); »Mala taščica/kosti pripete v kozmos.« (Imre 1975, po 2011: med 241 in 242, manjka stran!); Mačke so čvrste in ropotajo /…/ Pes ni mravlja, je soldat /…/ Podgana ima očesca, tako kot mi./Sova pa ima velike oči./Ampak veverica ima tudi očesca /…/ Če bi imel tačke in ne roke, bi bil žival … (Narobe svet je tudi svet 2010, wikivir:wikisource).⁸Citiranje spletne strani Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti, je oznaka Wikivira z naslovom pesmi Tomaža Šalamuna: http://sl.wikisource.org/w/index.php?title=Narobe_svet_je_tudi_svet&printable=yes.

Antropomorfizacijo zasledimo v pesmi Naša hiša: »V naši hiši imamo tigra, da nam segreje/  copate, in jelena, da nam odpira konzerve./Sneg pred hišo skida polž.« (Arena 1973, 2011: 225) in v pesmi Postovka, kanja, jastreb, sokol, kanja: »Šprica te kragulj /…/, jaguarji odirajo farno cerkvico /…/« (Z Arhilohom po kikladih, 2004: 2011, 774). Njegov odnos do posameznih živali je različen, nekatere so »živalski avtomati«, druge so predmeti, s tretjimi sočustvuje, z nekaterimi se ne sprijazni, druge so mu tuje ali ne-umne, pa spet so le predmet igre besed in smislov ter nesmislov. Šalamun velikokrat ne daje prvenstva niti živali niti človeku, zanj sta oba v domišljiji združena, toda spet razdeljena, razdrobljena v prepletu besed, ki ne iščejo smisla, temveč so in le bivajo znotraj pesnikove ustvarjalnosti in bruhnejo na papir večinoma nenadzorovano.⁹Njegove besedne slike so včasih podobne slikam Marca Chagalla, ki je živali slikal v nadrealnih podobah (krava s sončnikom, kozel z violino). Izmuzljivost in polivalentnost ali po Paternuju »stilna polifonija« (1979, 195) njegovih verzov je ena najbolj tipičnih značilnosti Šalamunovega ustvarjanja, tudi ko gre za analizo njegovega živalskega slovarja. V zbirki Zvezde iz leta 1977 zapiše: »Volk na nebu – krom na krom – zbran«. (2011, 321). Šalamun je kot angel,¹⁰Morda kot angel v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom (1987). saj iz višav svojega pesniškega sveta ogleduje svet tam spodaj in ga vidi kot mikro- in makrokozmos ter hrepeni po njem, hkrati pa ga ignorira. Z »metodo angela« (Paternu 2003: 183, 187) opazuje svet tako, kot se mu v toku ustvarjalne zavesti »razprostira«, vendar tudi »razpršuje«. Tam pa sta človek in žival skupaj, enaka, različna, povezana, oddaljena, v nasprotjih ali podobnostih in se lahko hitro razblinita, če je vse samo igra z besedami in pomeni oziroma ko je njegova poezija »resna igra«, tudi ko se dotakne ne-človeške subjektivitete. Pri Šalamunu je tudi človek lahko predmet, le Šalamun je lahko prerok, je stvarnik besed in svojega domišljijskega in resničnega sveta, ki nista več narazen, sta skupaj in sta v narobe svetu, kjer je vse prav: v pesmi Riba beremo: »Jaz sem mesojedec, ampak rastlina./Jaz sem Bog in človek v enem. Jaz sem buba. Iz mene raste človeštvo. /…/ Jaz sem Bog, ker ljubim. Vsako žival lahko presvetlim. /…/ « (Glas 1983, 2011: 468).

Tudi živali so v tem svetu enako podvržene pesnikovi naklonjenosti ali uboju, zato se mešata antropocentrizem in antropomorfizem. Šalamun ima znotraj besednega sveta moč kreatorja, zato ga oblikuje po svoji podobi ali svoji volji v danem trenutku, kot mu narekuje njegov pesniški alter ego: v pesmi Štorklja, dvigni težo! pa zapiše pomenski paradoks: »Živina muka od suše, pa se ne sliši …« Slišim jok sablje … Losos onemi … Nutrija je naš brat.« (Glas 1983, Wikivir) in se sprašuje v pesmi Kit, kit, bodi sam!: »Trpi krava, če ji v trebuhu zabodeš telička? Trpi reka, če jo izsušiš? Trpi balzam, če ga ne daš na kožo in se posuši, sam, rumen, v škatli?« (Glas 1983, 2011, 473, kjer stopnjuje doživljanje bolečine živih bitij v absurdnost trpljenja predmetov, kar je morda način umikanja pogleda na bolečino Drugega, po Hackingu je to človeški način izmikanja (deflection), odvračanja pogleda nad tem, kaj počnejo ljudje z živalmi. (2008, 146). Pesnik zapiše: »Vsi kiti so neumni. Za to imam dokaze.« (Glas 1983, 2011, 473), kar je lahko razumljeno vsaj v dveh pogledih: so brez uma¹¹Max Scheler sarkastično trdi, da je človeku njegov um samo neka rešitev in sublimacija pomanjkanja sposobnosti, ki jo ima žival (na primer dober voh, vid, tip). Tako človek živi »kot dezerter življenja«, ker uporablja svoje »gole nadomestke« (jezik, orodje) (Scheler, 1987, 137). ali neumni, toda oboje je antropocentrizem.

V zbirki Otrok in jelen je v pesmi Zelene kamele, mrmranje zapisal imaginativno podobo, ki se močno stika z realnostjo, ki je banalna in hkrati ubija: »Lačen sem. Listi zeleno gorijo./ Kravi, ko muka, gledaš v slap./Ko rodi, jo ubijaš. Scufane obleke harlekinov /ji tečejo iz gobca, kot bi bile detelja./Zelene, z oblitimi konci./Okroglimi,/obrobljenimi kot pri jagerjih?« (1990, Wikivir). Da je žival pesniku tudi bivajoče in ne več predmet, kažejo naslednji verzi v pesmi Praznik: Bil je ris./Bil je ravno zato, ker ga nismo mogli/uporabljati. (Praznik 1976, 2011: 266). Božje in živalsko združuje v naslednjih verzih v zbirki Analogija svetlobe iz leta 1982: »Dva obraza iste pasme sta tudi bog in mravlja, petelin in mravlja.« (2011, 368), na pobratimstvo pa aluzirajo naslednji verzi: »in črički – bratje živali s krili« (Bela Itaka 1972: 2011: 149), kjer odtujenosti od živali presega: Krog in dokaz kroga IX: »Pridite mi na pomoč, bratje!/Polži, sinice, črički, kobilice,/muhe, vrabčki, detli./Pridi mi na pomoč, voda, ki jo nosiš/ti, kos, v kljunu. (Maske 1980: 2011, 416). Antropocentrični odnos do živali je prikazan v naslednjih odlomkih: v zbirki Od tam (2003) v pesmi Tomaž Šalamun zapiše: »Na vrtu gojim psa. Veverica si razpira trebušček, da bi se jedla.« (105). V pesmi Iz šip in mišk je prvo opravilo, je njegova paradoksalna izjava, da: »Izšolan pes širi gorje,/bolj kot izšolana mačka. Najprej sem ga poljubil, strl,/izšolal za kristal in zmlel.« (2003: 115–116). Ali gre zgolj za pesniško imaginacijo, ki je v skupku besed izšla iz pesnikovega miselnega valovanja, ali pa je to njegov odnos do psa, ki kaže na resnično ambivalentnost oziroma kontradiktornost človekovega odnosa do psa – poljubiti in streti. Po Aaronu Katcherju je namreč človeška percepcija psa dvopomenska in nasprotujoča si, odvisno od gledišča: »Ni ange, ni bête« (Citirano po Visković 2009, 59).¹²Primerjaj še Salecl 1997. V pesmi Gaj postane pes: »Moje oči so oči srečnega/psa … Ne vznemirja me pes, vznemirja me/dlaka psa in jaz sem ta pes.« (Njanja me od nikoder obišče kot riba 2008: 2011, 814).

Pesnik v svojem pesniškem prostoru postaja ali celo postane žival. Če je žival človek in če je človek žival, potem je nujno potrebna pesnikova empatija do živali in Šalamun postane žrtev in rabelj, hkrati je žival brat in predmet ubijanja. Pesnik združuje antropocentrični in antropomorfični odnos do živali, odpre se za bolečino, toda ne samo za bolečino živali, temveč za bolečino diskriminiranega človeka: »Pena na gobcu govori o bolečini./Kravo obrišem.« (Črni labod 1997: 2011, 654); v zbirki Morje iz leta 1999 v pesmi Dolmen beremo: »Usta črncev so bolj svileno rdeča kot usta/belcev, bolj mehka, bolj strašna, bolj/nežna in globlja. Bolj podobna gobcem teličkov na Krasu, ki umrejo/nedolžni,/še preden jih zakoljejo….« (2011: 698). Žrtev mora biti nedolžna in ne kriva, le tako je lahko dosežena katarza, izbira žrtve je glede na pesnikovo preferenco do tiste živali, ki mu simbolno pomeni nedolžnost,¹³Pav simbolizira nečimrnost, je sončni simbol, po Chevalieru-Gheerbrantu je v Burmi usmrtitev pava tako kot usmrtitev jelena poziv k dežju, nebeški ploditvi; v krščanstvu je simbol sončnega kolesa in zato znamenje nesmrtnosti; v ezoteričnih izročilih je pav simbol totalnosti, nakazuje identiteto narave in celotne manifestacije (1994, 437). s tem pa tudi izbriše tradicionalno človekovo razvrščanje posameznih vrst živali glede na koristnost, lepoto, nevarnost itd. V zbirki Maske iz leta 1980 sta v pesmi Krog in dokaz kroga naslednja verza: »Ubijmo pava, ki ni kriv./Ubiti krivca, volka, bi pomenilo zamuditi priložnost.« (2011: 414). Pesnik je vseobsežen, je hkrati mnogo stvari, živali, je večen gejzir, zato bruha besede, misli, asociacije, nesmisle in smisle. Biti žival je ponovno deklarativna izjava in Šalamun je žival, ki je nema: »Žival sem./na hrbtu ležim./Zublji mi gredo iz glave./Vi povejte, če sem sveta krava./Nem sem tako kot krogla.« (415.) Ali kot ugotavlja Serpell (1996), da je nemost živali nevarni mit ter da sta le beseda in um tisto, kar dviga človeka nad živaljo. Ta nemost je samo neverbalnost, vendar ne odsotnost sporočanja (prim. Kernev Štrajn 2007: 40), pomeni pa skoraj brezno med človekom in živaljo, zato je morda iskanje srečanja med človekom in živaljo ter razumevanja med njima vendarle na ravni nelogosa oziroma upoštevanja drugega kot tistega, ki je drugačen, vendar ontološko podoben. Horkheimer in Adorno pravita: »Na svetu, ki je postal umen, je odpadla nujnost estetskega zrcaljenja.« (2002: 279). Prav to »estetsko zrcaljenje« zunanjega je tisto, ki ga tudi v odnosu pesnik : žival tematizira Tomaž Šalamun. To je mogoče doseči le s približevanjem drugačnemu in tukaj je filozofski diskurz »postajati žival« most do Drugega, kar je zelo deklarativno videti v naslednjih verzih pesmi Sam iz zbirke Arena, ki je izšla leta 1973 (citirano po 2011: 227, 228), postane združeno bitje: človek-žival,¹⁴Paradigma človek-žival je svojo slikarsko podobo dobila v sliki Jasona Holleya, objavljeni 25. marca 2011 v ameriškem dnevniku The New York Times ob članku The Human-Creature Connection (Natalie Angier) kot posebna priloga Dela, str. 6. Na njej je upodobljen človek, sestavljen iz različnih vrst živali, od ribe, kače, jastoga, morskega psa, ptice namesto srca, glave iz čebele, lisice idr. ko zapiše: »Sam sem center svetlobe sveta, gospodovo jagnje./Sem vse živali: tiger, mravlja, jelen, zajec, purcupine (jež), metulj, insekt,/riba piranha, mladič zajca, bog dihurjev /…/«.

Drugi del besedila (s pripadajočo literaturo) bo objavljen prihodnji teden.

Pričujoče besedilo je slovenska verzija članka: GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka. Zoopoetika u poeziji Tomaža Šalamuna. V: KOVAČ, Zvonko (ur.), KOZAK, Krištof Jacek (ur.), PREGELJ, Barbara (ur.). Obzorja jezika – obnebja jezika : poezija Tomaža Šalamuna. Zagreb: FF Press, 2014. Str. 145-163, ilustr. ISBN 978-953-175-447-7. [COBISS.SI-ID 37318445]

Marjetka Golež Kaučič

+ posts

Dr. Marjetka Golež Kaučič raziskuje  odnose med ljudskim in umetnim v poeziji, v prozi, in dramatiki,  se ukvarja z aplikacijo teorije intertekstualnosti v folkloristiki, se spopada z novimi smernicami metodologije folklorističnih raziskav, posebno ob terenskem delu. Njena  raziskovalna specialnost je balada kot specifični žanr. Preučevala je vlogo ženske v ljudski pesmi in odsev pravnih in socioloških prvin v ljudskem pesništvu, posvečala se je ponarodeli pesmi, ter se ukvarjala z literarnovednimi in folklorističnimi aspekti preučevanja ljudskega pesništva. Od leta 1999 intenzivno preučuje vloge in pomene živali v folklori in literaturi tudi na podlagi novih teoretskih konceptov zoofolkloristike, kulturne animalistikie in ekokritike ter z uporabo filozofskega diskurza. Raziskuje tudi slovensko ljudsko dramatiko in gledališče v preteklosti in danes.

• Marjetka Golež Kaučič

  #molongui-disabled-link

  Zoopoetika v poeziji Tomaža Šalamuna (drugi del)