Zrcalce, zrcalce na steni, povej … so testiral’ zunaj al’ znotraj naših mej?

Kitajska je s 1. majem uvedla spremembo, povezano z uvozom kozmetičnih izdelkov. Od omenjenega datuma dalje tako za pridobitev dovoljenja za uvažanje ni več nujno testiranje na nečloveških živalih, ki je bilo pred tem obvezno. Pri tem sicer ne gre za splošno odpravo tega pogoja. Spremembe namreč veljajo le za »nespecialno kozmetiko« (general cosmetics), torej za izdelke, ki niso namenjeni blaženju specifičnih težav, nabor izdelkov, ki spadajo v drugo skupino, pa je precej širok. Tako so kot »specialni kozmetični izdelki« opredeljene tudi kreme za upočasnitev procesa staranja kože, izdelki proti aknam ipd. Verjetnost za »razkrutenje« podjetij, ki na primer ne testirajo izdelkov za evropsko tržišče (prepoved testiranja kozmetičnih izdelkov na nečloveških živalih je bila v Evropski uniji uvedena leta 2004, čemur je leta 2013 sledila še prepoved testiranja posameznih sestavin), vendar obenem uvažajo tudi na tržišča, kjer je tovrstno testiranje nujno, je tako precej majhna. A tudi če bo to morda prineslo nekaj dodatnih možnosti za tiste, ki jih pri izbiranju kozmetike zanima zgolj ta vidik, je dejstvo, da je pri vprašanju, ali si določena kozmetika zasluži oznako »cruelty-free«, pomembno izključno to, ali je bila testirana na nečloveških živalih ali ne, precej absurdno – in to že s perspektive nečloveških živali. Seveda pri tem ne gre za odvzemanje teže krutosti testiranja, a če nas resnično skrbi nepotrebna krutost kozmetične industrije do nečloveških živali, ni razloga za to, da se pri tem omejujemo le na testiranje. Kozmetika, ki je »cruelty-free«, lahko namreč še vedno vsebuje sestavine, ki zahtevajo ogromno krutosti do nečloveških živali – mleko, karmin, kolagen itn. In če smo se zaradi resnične skrbi odpovedale_i tudi tovrstni, torej neveganski kozmetiki, ni razloga, da se omejujemo le na kozmetiko.

Ob tem se je smiselno vprašati, zakaj so določene oblike človeškega izkoriščanja nečloveških živali brez večjih težav prepoznane kot »nepotrebne«, »izjemno krute« itn., obenem pa so prakse, katerih obstoj ni nič bolj nujen, dojete kot neizogibne, nasprotovanje tem praksam pa je razumljeno kot ekstremizem. Je to, v kateri skupini se bo znašla določena praksa, bolj ali manj naključno? Dejstvo, da je prizanesljivost »splošne javnosti« precej manjša pri kozmetiki kot na primer pri hrani, se zdi vsekakor zelo pomenljivo. Čeprav bi bilo mogoče to razliko na hitro odpraviti z »ugotovitvijo«, da je hrana nujna za preživetje, kozmetika pa pač ne, se zdi, da ta razlaga vendarle ne izčrpa celotne zgodbe. Ne gre namreč za primerjavo kozmetike in hrane nasploh, ampak za primerjavo specifične kozmetike, takšne, ki je testirana na nečloveških živalih, in specifične (»)hrane(«), torej hrane »živalskega izvora«. Argument (ne)nujnosti za življenje tako odpade, po drugi strani pa postane precej bolj očitna spolna razlika. »Ekscesivna uporaba kozmetike« je namreč nekaj, kar se večinoma povezuje predvsem z osebami, ki se jim pripisuje ženski spol, pri čemer je prisoten specifičen paradoks: redna in prizadevna uporaba kozmetike se po eni strani od »žensk« pričakuje oziroma skorajda zahteva, hkrati pa je to (pričakovano/zahtevano!) početje dojeto kot znak frivolnosti, neresnosti, neintelektualnosti itn. Nelogično razlikovanje med praksami dobiva tako specifično logiko.1Podobno dinamiko je mogoče prepoznati tudi v boju proti krznu, o čemer je pisal Gary L. Francione; problematiko je v članku »Raziskovanje privilegijev« orisal Aljaž Krivec.

Seveda pa spolna razlika ni edino, kar poganja nelogiko pri razsojanju, kdaj je določena krutost nepotrebna in kdaj potrebna (in tako niti ne več krutost). Motivacija tu je na primer pogosto tudi rasizem oziroma vzpostavljanje ločnice med »neciviliziranim« in domnevno »civiliziranim« svetom. Rešitev se seveda ne skriva v nekakšnem kulturnem relativizmu, podobno kot opozarjanje na nekonsistentnost pri vrednotenju živilske in kozmetične industrije ni poziv k sprejemanju krutih praks, ki so del slednje.

Spremembe, povezane z uvažanjem kozmetičnih izdelkov na Kitajsko, bodo – upajmo – rešile nekaj življenj, preprečile nekaj trpljenja. Pretiran cinizem ob takšnih novicah tako ni združljiv s prepričanjem, da šteje vsako življenje. Vendar velja podobno tudi za pretirano navdušenje. Štejejo namreč tudi (vsa!) tista življenja, ki ostajajo na nepravi strani takšnih in drugačnih nekonsistentnih meja, temeljno zaznamovanih s specizmom, ki je navidezno suspendiran predvsem takrat, ko je lahko nadomeščen s kakšnim drugim -izmom. To, da nas zrcalca redno oskrbujejo z odgovori, ki nam pihajo na dušo, tako najverjetneje pomeni, da se zelo spretno izogibamo ključnim vprašanjem.

 

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *