Počivajte v miru
Na dan, ko bi morala prvič v drugi razred osnovne šole, mi je umrl dedek.
Dolga leta po njegovi smrti je babica že dneve pred prvim novembrom razmišljala o ikebanah, ki smo jih z mamo izbirale z največjo pazljivostjo; spomnim se, da je babica veliko jokala in da je bilo tako pomembno, da je bila ob prazniku vseh svetih pri nas zbrana vsa družina. Spomnim se stanja ob vijoličastosivem marmornem nagrobniku, ki ga je izrisal moj oče in tega, da smrti ter izginotja, praznine in nespremenljivosti, ki jih konec (nekega) življenja prinaša, nisem povsem razumela, se pa spomnim težke žalosti, tesnobe in neizrekljivosti žalovanja, ki je v teh dneh legala po prostorih naše hiše.
Ko sem bila v drugem letniku srednje šole, so mi starši na Miklavževo povedali, da so našli mojo teto – nisem vedela, da je bila pogrešana – mrtvo.
Tudi druga babica, tetina mama, je poslej dan spomina na mrtve vsako leto doživljala podobno intenzivno kot prva babica, ki je izgubila moža.
Prav zdaj, ko na letošnji prvi november, dan spomina na mrtve in hkrati dan veganstva, pišem to kolumno, počasi odhajata prva babica, Marija, in družinska psička, Abby. Smrt se s tesnobo in žalostjo v domovanja pogosto zaleže že preden se potopi v telo katere_ga od bližnjih; slutimo jo me_i, ki (bržkone) še ostajamo in ti, ki odhajata. To obdobje je lahko dolgo in mučno – traja lahko tedne ali mesece; pričakovanje in žalovanje pa ves čas tekmujeta za pozornost.
Poslavljanje od psičke Abby, ki je iz zavetišča k nam prišla pred dvanajstimi leti in zlasti s staršema bivala v intenzivno bližnjem odnosu, ni lažje od poslavljanja od človeške bližnje in s tem ne skušam slednji ničesar jemati; družinske_i člani_ce ne glede na vrsto, se nam vtkejo v drobovje in njihovo iztrgavanje življenju, boli, ne glede na vrsto – boli sorazmerno z globino dotika in posega v naše bitje.
Dan spomina na mrtve pogosto postane nekakšna referenčna točka zastanka, ko smrt, ki jo – tako družbeno, kot intimno – pogosto odrivamo na stran (spet) pripustimo bližje, podoživimo zadnje tedne, dni, ure z bližnjimi, se jih intenzivneje spomnimo, se vrnemo v žalovanje – nekako tako sem vsaj doživljala dogajanje v svoji družini (in smrti najbrž nikjer ne doživljamo intenzivneje kot prav v družinskem krogu).
Ob Abbyjini in Marijini bolezni, ki me globoko prizadevata, sem veliko premišljevala tudi o neotipljivi krivdi žalovanja, ki ga čutimo, ko se nekdo vrase v nas; toda ali so druge smrti manj strašne? So smrti tistih, ki jih ne poznamo, katerih zavesti nas niso niti oplazile, manj dokončne, ukinitve njihovih zavesti pa manj neznosne? Ali, ko žalujem za njimi, ki odhajajo, žalujem zgolj zaradi odhajanja njihovih zavesti ali zaradi ran, ki jih njihovo odtrganje pušča v mojem bitju?
Dan spomina na mrtve je obenem tudi svetovni dan veganstva, kar je pri tem ključnega pomena pa je to, da se s tem veganstvo z referenčnim poljem, ki ga odpira 1. november, pripenja na etično razsežnost veganstva, ki se z družbeno apropriacijo vse pogosteje (prepogosto) razume kot življenjski slog. Svetovni dan veganstva prav s to gesto opozarja na vse zavesti, vsa telesa, na vsa bitja, ki jih v vsakem hipu vsakega dne ljudje pobijamo, ne da bi to bilo mogoče kakorkoli etiško upravičiti, brez vsakršne solidarnosti, ne da bi pomišljale_i da so tudi ti neljudje bitja s svojimi notranjimi svetovi, z neponovljivo zavestjo, ki je, ko jih ubijemo, nikoli več ne bo.
Če naj ima kdorkoli – tudi naše najbližje – kakršnokoli inherentno vrednost, mora biti smrt neznosna zaradi njihovega odhajanja, zaradi brisanja njihove neponovljivosti v tem časoprostoru in ne zaradi naših ran, ne zaradi raztrganin v naših bitjih, ki nastajajo z njihovimi odhodi. Če one_i nimajo te inherentne vrednosti, je tudi naše rane nimajo, je tudi me_i nimamo. In če jo imajo, je tiste_i ki jih ne poznamo, tiste_i ki umirajo na tekočem traku, v vodnih bazenih, v mrežah, v kletkah … nimajo nič manj in niso njihove smrti nič manj breznjave in nič manj strašne.
Svetovni dan veganstva nas opozarja na to. Opozarja nas, da s pobijanjem ukinjamo zavesti – da imajo ti, ki jih ubijamo, inherentno vrednost – če je ne pripoznavamo njim, zakaj bi jo pripoznavale_i sebi? Tvegala bom posplošitev in zapisala, da vsak človek doživlja (ali vsaj »doživi«) neko obliko občutka vrednosti lastnega bivanja, vztrajanja v lastni zavesti, v lastni eksistenci. In to je tisto, kar jemljemo, ko jemljemo tuja življenja – to subjektivno zavest o vrednosti lastnega življenja, ki jo lahko v rudimentarnih oblikah z le malo subtilnosti, z malo pozornosti zaznamo tako pri pajku, ribi, kot piščancu, mravlji, prašičku – ali psu.
Abby si grize tumor, ki ji raste v gobčku in ga ni mogoče operativno odstraniti, da bi ji ne zasedel cele ustne votline, da bi še lahko pila, še lahko jedla, dihala … vztraja. Želi si ostati. Še vedno hoče na sprehode; komaj stoji, pa se vsak dan še vedno potrudi priti do staršev ob uri, ko je navadno hodila v park. Kdo lahko reče, da ona subjektivno ne čuti interesa do lastnega bivanja, do lastnega življenja?
In tiste_i, ki bežijo iz klavnic, ki se umikajo z ramp, ki brcajo in kričijo, ko jih pograbijo človeške dlani, tiste_i ki umirajo, ker smo jim razrili, razkopali, uničili, vzeli … njihove habitate – ali ne tudi one_i sporočajo, da zanje ostaja ta inherentna vrednost njihovih zavesti, njihovih bivanj?
Teža žalovanja za njimi je neznosno prevelika, da bi jo bilo mogoče ozaveščati in bivati v njej. Sama misel na vse, ki umirajo zdaj, zdaj in zdaj, je lomljajoča in tre, ker je teža njihove bolečine in njihovih izginjanj prevelika.
Veganstvo, ki to stanje ozavešča, kajpak ne more obstajati v obliki žalovanja enkrat letno, ker bi to ne bilo etično vzdržno; nečloveške živali ne umirajo zgolj na ta dan, zavesti ne ukinjamo zgolj na ta dan, temveč neprenehoma. Nevarnost praznika je tako seveda lahko morda ravno v tej nekakšni samozadostnosti; tako kot pogosto odrivamo smrti bližnjih, ker je to preveč boleče, odrivamo – in s specizmom in karnizmom zakrivamo – smrti vseh, ki jih pobijamo na ljubo človeškim prehranskim in drugim kapricam. Svetovni dan veganstva je tako nujno misliti v kontekstu vsakodnevne prakse.
Solidarnost mora presegati rane v nas samih – ali vsaj dopustiti, da se te rane v nas vrišejo brez poznanstev, zgolj z vedenjem o obstoju nekih zavesti, ki se želijo ohranjati – kot me_i želimo ohranjati sebe in vse naše bližnje, umirajoče, tiste, ki jim to inheretno vrednost (vsaj navidez) priznavamo.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.