(Uredniška opomba: članek je bil spisan še pred izumom cepiv proti covidu-19 ter nekaterimi drugimi ključnimi dogodki v epidemiji, zaradi česar nekatere njegove refleksije služijo v prvi vrsti kot zanimiv dokument, četudi niso več aktualne. Temu navkljub pa menimo, da osrednja opozorila in vprašanja še vedno pomagajo razumeti dogajanje okoli nas.)

Leta 2017 sem objavil knjigo Fragile Umanità (slov. Krhko človeštvo, Einaudi), v kateri sem trdil, da je človeštvo na robu propada, saj naj bi se naša ekološka niša in »običajno« življenje kmalu vdala bodisi pod pritiskom epidemije bodisi okoljske katastrofe bodisi prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Krhkost homo sapiensa lahko razumemo na dva načina: (1) konceptualno – ne vemo, kaj je v resnici »človeštvo«, kje se začne ali konča definicija tega pojma, saj v resnici ne vemo, ali sploh obstaja najboljši model, ki bi zajel vse ljudi (primer: S kakšnimi težavami se bodo soočili Yanomami v primeru covida-19? Ali bi bilo to v njihovem primeru katalizator?); (2) objektno – ne vemo, kdaj bo človeštvo nehalo dojemati napredek kot nenehno preseganje lastnih meja in planetarnih virov.

Če odmislimo vprašanje krhkosti, se večina človeštva trenutno bori proti virusu: če bo naše delovanje usmerjeno le k posledicam (virus kot tak), ne pa k vzrokom (pogojem, ki so prispevali k pojavu virusa), bomo izgubili bitko. Družba, kot jo poznamo, bo bodisi preživela – morda z iznajdbo cepiva, odpoklicanega že v nekaj mesecih ali morda z drastično spremenjenim režimom druženja in uvedbo začasnih karanten – bodisi dokončno propadla. Jasno je, da sta preživetje in propad dva tokova, ki sta najbolj povezana s sedanjim stanjem. Če bo naša družba preživela zdaj, bo propadla ob naslednji epidemiji ali ekološki krizi; če bo družba propadla pozneje, se bo morda namesto nje vzpostavila nova paradigma sobivanja med Zemljo in homo sapiensom.

Vizije o napredku, ki so doslej veljale za samoumevne, so se izkazale kot usodne zmote za celotno človeško vrsto. Prav napredne filozofije in tehnologije, ki so aksiomatično sprejemale idejo o večnem življenju, so prispevale k tehnološkemu smetenju in urbanizaciji planeta v prepričanju, da bo zadoščalo le zmanjšati emisije CO₂ ali namesto plastike za enkratno uporabo prodajati plastenke za vodo. Pravzaprav niso uspele doseči ničesar, razen dokončno onemogočiti vrsti Homo sapiens, da bi na tem planetu živela za človeka dostojno življenje. Dandanes se pogosto uporablja izraz »nazaj v normalo«, kot da bi bilo mogoče stanje pred covidom-19 razumeti kot »normalno«: družbeni razkroj, revščino, izkoriščanje živali, uničevanje okolja, vedno večjo škodo zadano planetu in naravi. Vse to bi se morda lahko zdelo normalno majhnemu krogu zahodnjakov, ki so prepričani, da je bilo zadnjih petdeset let vsesplošne blaginje stalnica, ne pa subverzivno izkoriščanje drugih narodov, vojne, lakota in brutalno uničevanje raznolikosti.

Neizprosen razvoj globalizacije in razvoj tehnologij sta nepopravljivo poškodovala samo tkivo naše resničnosti (to stanje lahko opišemo s številnimi izrazi, od antropocena do kapitalizma), kar je prineslo dolgotrajno in boleče obdobje prilagajanja. In zdaj smo šele na začetku tega mučnega obdobja.

Prav vsi smo preko svojega privilegiranega položaja prispevali k poblagovljenju živih bitij in drugih oblik življenja. Konzumiramo živali in biotsko raznovrstnost, znanost obravnava živali zgolj kot telesa za preizkušanje zdravil in cepiv, naravo dojemamo kot nekaj zunaj nas. Danes presenečeni ugotovimo, da je naš vsakdanjik iztiril netopir, ki so ga živega pojedli, ne pa sistemska družbena nepravičnost in revščina. Naš svet (medtem ko se ta sesuva, sicer zaslutimo, da prihaja njegov konec, vendar prihaja zgolj konec sveta, kot ga poznamo) je preprečil naložbe, ki bi se danes nadvse obrestovale, kot so vsem dostopno zdravje, obvezna ekologija, konec izkoriščanja živali, konec idej o nacionalni državi in konec lokalnega državljanstva. Tako je danes človeštvo združeno proti temu, kar bi ga lahko rešilo: proti naravi.

Očitno bi bile posledice ob nenadnem sesutju sistema izjemno boleče: nihče od nas ni zares pripravljen spremeniti svojega načina življenja, ker bi to neizogibno privedlo do neke vrste naravne selekcije ali do nastanka nekakšne nove vrste. Kljub temu bi nam moralo biti jasno vsaj nekaj – kar je tudi večdesetletno stališče večine radikalnih filozofij – in sicer da bo v postcovid-19 svetu ob morebitni ponovni vzpostavitvi sistema, ki sloni na gospodarski rasti na račun ekologije, končni izkupiček ne le trpljenje mnogih, temveč konec nas vseh. Danes smo se znašli na razpotju, na katerega je institucionalna politika popolnoma nepripravljena.

Sploh ni pomembno, kdaj se bo to zgodilo, bodisi v desetih mesecih bodisi v desetih letih, pomembno je, da se zavestno zavzemamo proti izkoriščanju kolektivne nevednosti (resnične nadloge, proti kateri se je treba boriti), da si priznamo, kaj bo sledilo koncu vseh karanten, na kakšen način in v kolikšni meri se moramo pripraviti na prenovo s precejšnjo mero optimizma. Četudi bi internet v teh dneh odpovedal zaradi preobremenjenosti, vsi slutimo, da bi nas posledični razpad družbenega življenja pripeljal do nepredstavljive revolucije.

Namesto prenosov našega vsakdana preko videokonferenc na Instagramu ali zabav na Facebooku in Tik Toku bi morali prebivalstvo nemudoma poučiti o nujnih prioritetah: podeželje nad mestom; narava nad tehnologijo; kratko dostojno življenje nad golim preživetjem; življenje namesto zapravljanja časa.

Z našim zadrževanjem za zidovi naših domov se odpirajo vprašanja, ki so povezana z razrednim bojem in ki smo jih do nedavnega prezrli ujeti v iluziji kolektivne blaginje. Zaprti v lastnih domovih se vsak od nas zaveda, da nič več ne bo tako kot prej: strah nas je sprememb in morda smo se zbudili iz otopelosti. Čas je za razmišljanje, branje, pisanje, ljubezen, pa tudi za soočanje z depresijo: vse, da bi uvideli, kako je naše dosedanje normalno življenje botrovalo tej tragediji.

Ne iščimo krivcev, zlo je namreč razpršeno; pomembno je, da poskušamo obvladati svojo krhkost, tako da se poslovimo od sveta, kot smo ga poznali, in doumemo, da je prišel čas za vznik »nove človeške vrste« (kot sem dejal v knjigi Krhko človeštvo).

V zadušljivi družbi, ki v nas vzbuja občutek zavrženosti, smo z najmanjšimi napori dobili vse: hrano, vodo, zabavo, potovanja. Verjetno je na obzorju drugačen svet, v katerem bo vsak_a posameznica_nik ustvarjalka_ec lastnega obstoja oziroma blaginje. Ali bomo zato kaj manj človeški? Morda. Ali bomo živeli manj časa? Morebiti res. Torej so bile vse te s tehnologijo pogojevane ideje o naši nesmrtnosti in popolnosti napačne? Očitno je tako. Ali naj se zaradi zasledovanja resničnih ciljev pripravimo na odrekanje nekaterim užitkom? Bojim se, da bo to treba storiti.

V prihodnjih dneh in mesecih se lahko razmere celo poslabšajo: če znanost ne bo odkrila učinkovitega zdravila, bo izoliranost povzročila frustracije, družinsko nasilje, samodestruktivnost, odtujenost, duševno neuravnovešenost in osebnostne motnje. Vse, kar smo popredalčkali v upanju, da se bomo izvlekli z vsakodnevnimi »dolžnostmi«, bo privrelo na dan. Streznitev bo težka, saj bo treba za drugačen svet garati s polnim zavedanjem, da nismo mi tisti, ki oblikujemo resničnost, temveč je obratno.

Teh nekaj strani povzema misel, ki so jo redki filozofi in intelektualci dolga leta razvijali napram vsesplošnemu tehnološkemu navdušenju, napram ideji o »boljši« prihodnosti v primerjavi s preteklostjo. Človeštvo – krhko kot še nikoli prej – lahko začne novo fazo evolucije le ob privzetju lastne edinstvenosti in enotnosti, torej z opuščanjem etničnih skupin in narodov, delitev in sebičnosti. Ali je bil naš svet poln udobja in gotovosti? Zagotovo, vendar je bil hkrati svet vojn, nasilja, pobojev in uničenja biotske raznovrstnosti … vsekakor to ni bil »normalni svet«, v katerega bi se morda želeli vrniti.

Naša zasvojenost z določenim načinom življenja je prepogosto preglasila najpomembnejšo težnjo naše vrste, in sicer težnjo po svobodi. Sčasoma bomo seveda zapustili svoja stanovanja, toda na srečo ne da bi se zapeljali na dvajseturno izmeno v  nabito polnem tramvaju: temu svetu so šteti dnevi. Naivno smo mislili, da imamo neizmerno moč nad naravo, saj se je ta izkazala za bližnjico do samouničenja. Vprašanje, ki se ponuja, je: »Koliko drugih načinov bivanja že obstaja?«. Tu vas prosim, da se ne prepustite posmehljivi dogmatičnosti: pred vami je povzetek resničnih vprašanj, ki jih ni mogoče obravnavati le na nekaj straneh. Prihodnost homo sapiensa je namreč bolj podobna njegovi daljni preteklosti kot vsem ideologijam, s katerimi smo naphali svoje psevdogotovosti.

Morda se motim, morda nam omenjene »priložnosti« ne bo ponudil covid-19, temveč covid-25, vendar je časa za razmislek in pripravo na vse izrečeno še vedno premalo. Premaknimo se tukaj in zdaj.

prevod: Nataša Pucelj

Ker so članki (napisani izključno v angleščini) prosto dostopni na tej spletni povezavi, jih ne bom povzemal, pričujoče besedilo prav tako ni komentar nove številke revije, temveč želim opozoriti na to, da je vprašanje živali z vprašanjem covida-19 povezano na najrazličnejše načine.

Začne se na samem začetku, saj je novi koronavirus, enako kot številni drugi nevarni in razširjeni virusi, zoonotičnega izvora (o tem je za pričujoči portal pisala že Anja Radaljac v članku Generalka 2020), zaradi česar je tudi njegov pojav tesno povezan z dejstvom obstoja živinoreje. Seveda so bile na udaru t. i. mokre tržnice na Kitajskem in očitki so bili pogosto izrazito sinofobne narave, čeprav se pojavljajo tudi teze, da morda novi koronavirus izhaja iz ZDA.

Naj bo tako ali drugače. Čeprav je verjetnost za pojav nevarnega virusa odvisna od načina reje, je tveganje vselej precejšnje, zato je klasično tridelno strukturo zagovora veganstva (etika, ekologija, zdravje) ponekod že zamenjala štiridelna struktura, ki opozarja na povišano možnost pojava epidemij ob trenutno prevladujočem karnističnem prehranskem modelu (predvsem na Zahodu). In temu navkljub se je istočasno tudi pri nas subvencioniralo govedorejo, in sicer zaradi škode, ki ji jo je povzročil novi koronavirus. Mindfuck.

Pojav virusa je vodil k omejevanju javnega življenja. Tako smo bili priča videoposnetkom in fotografijam nečloveških živali, ki so se pojavile v habitatih, v katerih jih že dolgo ni bilo videti (seveda se je med temi »dokumenti« pojavilo tudi precej lažnih, saj se zdi težnja po idiličnem močnejša od dejstev). Kasneje so se med ključna žarišča okužb vpisali mesnopredelovalni obrati (tudi pri nas, na primer v Pivki). Ugotovljeno je bilo, da lahko na potek bolezni ključno vpliva tudi … prehrana. V eni od raziskav (pod njo so podpisane_i raziskovalke_ci iz bolnišnice John Hopkins, Cedars-Sinar idr.) so ugotovile_i, da je pri ljudeh, ki se prehranjujejo rastlinsko, možnost za hujši potek bolezni covida-19 manjša za 73 %. Koronavirusna kriza je torej odprla tudi vprašanje o splošnih prehranskih smernicah in prehranski politiki, obe pa sta osnovani prav na karnizmu in specizmu, s čimer sta ključno povezani z vprašanjem nečloveških živali.

Nato so začeli zbolevati še hišni ljubljenčki, ki so jih ponekod začeli celo cepiti proti novemu koronavirusu. Ob cepivu se, kot to velja za vsa druga cepiva in zdravila, ponovno odpre vprašanje o možnih alternativah trenutnemu modelu testiranja na nečloveških živalih za farmacevtske namene in uporabi surovin živalskega izvora pri njihovi proizvodnji. Nazadnje so nečloveške živali našle mesto tudi v političnih ukrepih in diskurzu. Se spomnite, da je bila izjema ob omejitvi gibanja sprehajanje psic_ov? In se spomnite, da je protimaskarski diskurz zaščitne maske pojmoval kot »nagobčnike« in da je testiranje prej nekaj »za živino« kot »za ljudi«? Da o »poskusnih zajčkih«, ki jih je bilo najti ob menda »načrtnem širjenju koronavirusa« in cepljenju, niti ne govorim.

Navedel sem le nekaj najvidnejših točk, kjer se kriza novega koronavirusa in vprašanje nečloveških živali srečata, vendar se ne zdijo ključne zgolj za razumevanje našega odnosa do drugih živali, temveč tudi za razumevanje covida-19. Zato je nova številka akademske revije Animal Studies Journal še kako dobrodošla. Manj dobrodošlo pa je, da se kljub še tako očitnim povezavam med tematikama širši medijski prostor in politika na to sploh ne odzivata. Ali je trenutna epidemija še eden izmed zgodovinskih dogodkov, iz katerega se bomo naučile_i bolj malo? Verjetno.

Vse kaže, da vsaj še dva meseca po deveti uri zvečer ne bo mogoče na sprehod; ne bomo se mogle_i sestajati na kavicah, pojesti pice v piceriji ali brez maske opraviti nakupa v trgovini. Vse kaže, da se mladostnice_ki še nekaj časa ne bodo mogle_i šolati v za to primernem okolju, javno zdravstvo pa bo preobremenjeno z bremenom ene same bolezni.

Leto 2020 je prineslo korenite spremembe našega vsakodnevnega življenja in številne osebe so ostale brez služb, se znašle pod pragom revščine, doživele zaostritev ali prvi pojav psihičnih bolezni (porasla je uporaba antidepresivov), se spopadle z višjimi stopnjami domačega nasilja (v Sloveniji je prišlo do več večkratnih družinskih umorov) in/ali izgubile bližnjo_ga. Narasel je politični nadzor, zaostrila se je tudi pastoralna oblast.

Zaradi pandemije covid-19 je po vsem svetu neposredno umrlo skoraj dva milijona ljudi.

Leto 2020 pa je hkrati postreglo tudi z zaostritvijo okoljske krize. Dokumentarec Vegan 2020, ki (kot je sicer ob koncu vsakega leta praksa spletnega medija Plant Based News) napravlja pregled leta 2020 skozi prizmo veganstva že uvodoma, skladno s kronološkim dogajanjem, spomni na obsežne požare v Avstraliji, ki pa so se tekom leta pojavili tudi v Kaliforniji, Braziliji in Sibiriji. V arktičnem krogu so v sezonah požara, ki so bile lansko leto neobičajno aktivne, požari izpustili rekordnih 244 megaton ogljikovega dioksida, kar je več kot tretjino več kot v letu 2019. V letu 2020 smo beležile_i tudi najbolj aktivno atlantsko sezono orkanov v zgodovini meritev, ki je bila obenem peta sezona z največ škode v zgodovini meritev. Dolgotrajne suše so uničile pridelke v Zimbabveju in na Madagaskarju, zaradi česar je lakoto utrpelo več milijonov ljudi. Celokupno naj bi bilo leto 2020 kljub pojavu La Niñe, ki ga opredeljujemo kot dolgotrajnejši odklon temperature na morski gladini, ki običajno prinesejo ohladitev, najtoplejše leto v zgodovini meritev v Evropi, globalno pa si prvo mesto deli z letom 2016. Posebej huda odstopanja od siceršnjih povprečnih letnih temperatur so se pojavljala na predelih Arktike in v Sibiriji, kjer so nekatere lokacije doživele do šeststopinjski porast letne temperature. Prav tako je kljub lockdownom in 7 odstotnemu zmanjšanju izpustov CO2, ki so posledica uporabe fosilnih goriv, v letu 2020 njegova koncentracija v ozračju še naraščala. S hitrostjo od 100x do 1000x večjo od naravne se je nadaljevalo tudi šesto množično izumiranje vrst, zaradi katerega je s sveta izginilo na stotine vrst nečloveških živali.

Organizacija združenih narodov opozarja, da so prav pandemije in podnebne spremembe tisto, kar trenutno najbolj ogroža človeštvo. (Podnebne spremembe in človekova dejavnost pa predstavljajo največje tveganje za številne nečloveške vrste.)

Eden izmed ključnih dejavnikov – posebej, kot bomo videle_i to neposredno velja za pandemije – pojavnosti obojega je sistemsko izkoriščanje nečloveških živali, zlasti industrijska živinoreja ter množični ribolov. Kot v podkastu The Pandemic That Could Have Been Prevented (with Mic the Vegan) opozarja Ed Winters (znan tudi kot Earthling Ed), je strokovno združenje zdravstvenih delavk_cev American Public Health Association (APHA) že v letu 2004 objavilo resolucijo, ki je pozivala k moratoriju na industrijsko živinorejo. Pri tem je navajalo, da obrati industrijske živinoreje predstavljajo tveganje za javno zdravje, med drugim gre za kontaminacijo pitne vode s patogeni iz izpustov industrijske živinoreje, za naraščajočo antibiotično rezistenco, ki je posledica tega, da se nečloveškim živalim v živinoreji kontinuirano daje antibiotike (za preprečevanje okužb, ki so posledica razmer v industriji), pojavnost hudih težav z dihali pri delavkah_cih v industrijski živinoreji ter bolezni ljudi, ki živijo v bližini obratov industrijske živinoreje.

Velik delež pandemij, s katerimi smo se soočale_i v preteklosti in s katerimi se soočamo v teh mesecih, so povzročile zoonotične bolezni in so posledica strukturnega in sistemskega izkoriščanja nečloveških živali, ki ustvarja idealne pogoje za nastajanje novih virusov, za njihovo širjenje v populacijah, pa tudi za mutacije, ki omogočajo preskok virusa z ene vrste na drugo. Primeri takšnih bolezni so španska gripa (H1N1), za katero po prevladujočem prepričanju velja, da je izbruhnila na piščančji farmi v Kentuckyju v ZDA in za katero je umrlo med 40 in 50 milijonov ljudi, SARS se je najverjetneje na ljudi prenesel preko črno-belih zvijavtov, gojenih za meso in prodajanih na živih tržnicah, druga potencialna vrsta, preko katere je prišlo do prenosa, bi lahko bili rakunasti psi. MERS se je prenesel preko kamel, ebola pa je na ljudi najverjetneje prešla z netopirjev ali nečloveških primatov. Nekatera izmed teh obolenj, kakršna sta koronavirusa, ki povzročata SARS in MERS imajo izrazito visoko smrtnost; izbruhi ebole so imeli do sedaj 25 do 90 odstotno smrtnost, smrtnost pri MERS pa je bila 30 – 35 odstotna.

Virusi pogosto preskočijo z »divje« vrste, kakršna so netopirji na vmesnega gostitelja (npr. prašiči, kamele …), mutacija pa jim omogoči, da se prenesejo tudi na človeka. Pri tem je pomembno poudariti, da številne »divje vrste«, pri katerih se te bolezni pojavljajo, prav tako pogosto gojimo in jih izkoriščamo v prehranskih in drugih na izkoriščanju neljudi temelječih industrijah. Takšne vrste so netopirji, prej omenjeni črno-beli zvijavti, pangolini, za katere se domneva, da so bili vmesni gostitelj SARS-CoV-19, pa tudi minki, pri katerih se je konec leta 2020 pojavila nova različica virusa, ki povzroča bolezen covid-19 z višjo virulenco. Stroka opozarja, da obstaja resna nevarnost epidemije, ki bo povezala dve lastnosti virusov (npr. v skupini koronavirusov): visoko smrtnost ter visoko virulentnost; poskusimo si torej predstavljati, kako uničujoče bi bile posledice, če bi na tako množični ravni kot covid-19, izbruhnila bolezen, ki bi imela smrtnost sorodno MERS-u. Strokovnjakinje_i opozarjajo, da gre le za vprašanje časa.

V industrijski živinoreji so nečloveške živali gojene množično, nagnetene v zelo omejenem prostoru, ki ima zelo nizke higienične standarde. So v nenehnem stresu, kar slabi njihove imunske sisteme, dihajo zrak poln amonijaka, kar obremenjuje njihova pljuča, ne uživajo dnevne svetlobe in svežega zraka, vse to pa prispeva k temu, da se virusi med njimi zelo hitro širijo. Na tem mestu velja opomba, da gre za sistemsko, politično vprašanje, v katerem so nečloveške živali žrtve; bolniki_ce. Nikakor se ne smemo obračati k diskurzu, po katerem so nečloveške živali “umazane” ali “nemarne” in zaradi tega prenašajo bolezni. Obenem se nečloveške živali v industrijski živinoreji selijo po vsem svetu in posledično se pri njih pojavljajo vrste virusov, vključno s koronavirusi in virusi gripe, ki zajemajo seve različnih vrst. V industrijski živinoreji tako nastajajo »super-sevi« virusov. Obrati industrijske živinoreje tako pomenijo prave inkubatorje novih bolezni, ki se potencialno lahko prenesejo na ljudi. Trenutno obstaja več virusov, za katere vemo, da se pojavljajo pri rejnih živalih in bi lahko tekom let mutirali tako, da bi razvili višjo prenosljivost s človeka na človeka. Eden izmed takšnih, posebej zaskrbljujočih je virus ptičje gripe H5N1, ki se trenutno le stežka prenaša s človeka na človeka, prihaja pa že do prenosa okužb s ptic na ljudi; smrtnost ljudi, obolelih z virusom H5N1 je po podatkih WHO 60 odstotkov.

Četudi se v tem trenutku torej še ne soočamo z boleznijo, ki bi ob visoki virulentnosti prinašala tudi zelo visoko smrtnost, pa obstaja zelo resna grožnja, da se bomo z njo morali soočati v prihodnosti. Dodatna skrb vsekakor velja ob dejstvu, da se že začenja poznati antibiotična rezistenca, ki je, kot rečeno, pomembno povezana z uporabo antibiotikov v industrijski živinoreji; v njej se uporabi večina letno pridobljenih antibiotikov (večina torej ni namenjena uporabi pri bolnih ljudeh). Dodaja se jih hrani za hitrejšo rast nečloveških živali v reji ter za preprečevanje infekcij, do katerih zaradi že opisanih pogojev zlahka prihaja.

Obenem druga že omenjena problematika, podnebne spremembe, prav tako prispeva k pojavu novih bolezni, k lažjemu širjenju obstoječih, pa tudi k večji verjetnosti za težji potek bolezni. Zaradi podnebnih sprememb se namreč številne vrste selijo z območij, kjer so prej bivale, prihajajo v stik z vrstami, s katerimi poprej niso bile v stiku, koncentracija posameznih bitij na nekaterih območjih pa postaja vse večja. Drugod se zaradi izsekavanja pragozdov nečloveške živali selijo v človeška, urbana naselja. S tem se na nova območja selijo tudi nove bolezni. To je pomembno zato, ker raziskave kažejo, da se 70 odstotkov novih bolezni najprej pojavi pri prostoživečih živalih. Do 75 odstotkov pragozdov se izseka za neposredne ali posredne potrebe industrijske živinoreje; prav na ogromnih farmah tega sektorja pa pogosto pride do prenosa patogena s prostoživeče vrste na rejne živali, ki postanejo v odnosu do ljudi vmesne gostiteljice (prim.: prenos bolezni z netopirjev na prašiče ali kamele). Opisani procesi močno prispevajo tudi k že omenjenemu pospešenemu upadanju biotske raznovrstnosti in izumiranju vrst; raziskave kažejo, da so prav vrste, ki ostajajo (prim. netopirji, podgane), tiste vrste, s katerih se patogeni zlahka prenašajo tudi na ljudi. Z upadanjem biotske raznovrstnosti postajajo populacije teh vrst večje.

Navedeno ima sicer tudi svoje geopolitične učinke; virusi, ki so najbolj smrtonosni, se pojavljajo prav na območjih, kjer je stopnja izsekavanja največja, podnebje najtoplejše, medicinska oskrba nezadostna, ekonomska slika pa slabša: v predelih Afrike in Azije. Pri tem je pomembno omeniti, da so prav to deli sveta, kjer živi večji del prebivalstva, ki umira zaradi še enega zlahka preprečljivega razloga: lakote. V letu 2020 je zaradi covid-19 umrlo okoli 2 milijona ljudi; zaradi lakote jih je umrlo 9 milijonov; nadaljnji milijoni ljudi so umirali, ker za ozdravljive bolezni niso imeli na voljo primernih zdravil. Gre za posledice neokolonialističnih in imperialističnih politik ter sistemskega rasizma.

Posledice slednjega pa so vidne tudi na regionalnih ravneh; v ZDA imajo, statistično gledano, temnopolte osebe do kar šestkrat večjo smrtnost ob obolelosti za covidom-19, med črnsko populacijo v Ameriki pa je tudi nesorazmerno veliko kritično bolnih (predstavljajo 36 odstotkov kritično bolnih na predelih, kjer je sicer le 13 odstotkov črnske populacije). Neoliberalni kapitalistični sistem je prav tako ključen za dejstvo, da ekonomsko manj uspešne države cepiv na bodo prejele v enakem času kot ekonomsko uspešnejše; to velja denimo tudi za Južnoafriško republiko, kjer se je pojavil novi, nalezljivejši sev koronavirusa.

Podnebne spremembe pa imajo na pandemije tudi posrednejše učinke; raziskava s Harvarda je pokazala, da imajo prebivalke_ci velikih mest, kjer je stopnja onesnaženosti zraka največja, pomembno večje tveganje za razvoj težjega poteka bolezni, gosta poseljenost pa poveča tudi verjetnost za zelo hitro širjenje bolezni. Onesnaženost zraka vpliva tudi na pojav sladkorne bolezni tipa dve in srčne kapi. Pri tem je ključno omeniti, da raziskave kažejo, da so prav srčno-žilne bolezni ter sladkorna bolezen neposredno povezani z načinom prehrane; rastlinska prehrana lahko dokazano zaustavi napredovanje srčno žilnih bolezni in jih celo zdravi.

Četudi se je članek do te točke pretežno ukvarjal z osvetljevanjem povezav med industrijsko živinorejo, pandemijami in podnebnimi spremembami, pa moramo na vsak način poudariti, da so najbolj množične žrtve vseh omenjenih procesov, nečloveške živali; sistemsko zatiranje neljudi ogroža dolgoročno preživetje človeške vrste, saj mu pandemije in podnebne spremembe predstavljajo zelo veliko tveganje, toda številne vrste neljudi izumirajo že zdaj (to seveda pomeni tudi neštete smrti čutečnih posameznic_kov); na tisoče milijard nečloveških živali umre vsako leto zaradi industrijske živinoreje, ribolova in podnebnih sprememb in na stotine tisočev nečloveških živali vsakoletno umira zaradi infekcijskih obolenj.

Sistemska izkoriščanja se, kot lahko razberemo, prepletajo, dopolnjujejo in podpirajo eno drugo, toda enako velja tudi za rešitve; da bi globalni prehod na rastlinsko prehrano (za katerega pa smo odgovorne_i vse_i; tako kot politični kot zasebni subjekti) pomenil ključen prispevek k zmanjšanju toplogrednih plinov, k ohranjanju morij in deževnih pragozdov, je znano že dalj časa; zdaj ugotavljamo tudi, da bi ključno pripomogel tudi k zmanjšanju možnosti pojava naslednjih pandemij, obenem pa izboljša tudi zdravje srca in krvožilja, znižuje povišan pritisk, krvni sladkor in holesterol in tako prispeva k boljšemu odzivu telesa na okužbe, pa tudi na splošno višjo in daljšo preživelost.

Razlog, da se za to rešitev ne odločamo, najbrž velja iskati v globoko zakoreninjeni, prevladujoči in naturalizirani ideologiji karnizma, v skladu s katero verjamemo, da je uživanje mesa (in drugih živalskih produktov) nujno, naravno, nasladno in normalno ter jo je, kot se zdi, zelo težko izkoreninjati, četudi v poravnanosti z njo v sodobnosti prihajamo do povsem absurdnih situacij; pripravljene_i smo se odreči svobodi gibanja, potovanjem, medčloveškim stikom, šolanju, sprejeti tveganje lastne smrti in smrti bližnjih zaradi infekcijskih bolezni, onemogočati trajnostno in zdravo prihodnost naslednjim generacijam (mednje sodijo že generacije današnjih otrok) – nismo pa se pripravljene »odreči« živalskim produktom (in s tem izkoriščanju nečloveških živali), kljub temu da bi to po številnih znanstvenih raziskavah zelo pomembno pripomoglo k razreševanju številnih trenutno zelo perečih problematik. Cena, ki jo za to plačujejo nečloveška čuteča bitja je neizmerna in četudi si je v situaciji, ko jih vsako leto umre več tisoč milijard težko predstavljati, da gre za posameznice_ke z lastnimi notranjimi svetovi in subjektivnimi bivanjskimi izkustvi, ni nič manj dejstvo, da gre za prav taka bitja, ki doživljajo neznansko trpljenje in grozljive smrti. Pri tem je pomembno poudariti, da ne gre za nekakšne prihodnje procese, temveč se ti že odvijajo, prav v tem hipu in marsikaterega izmed njih ne moremo več zaobrniti.

Leto 2020 lahko tako razumemo kot svojevrstno “učno uro” tega, ki nam lahko pomaga osvetliti procese, ki so že v teku in nakazati, kako zelo se lahko zaostrijo in kako katastrofalne so lahko posledice.