življenjski slog – Animot https://www.animot-vegan.com Spletni medij za intersekcijsko obravnavo vprašanj ne-človeških živali Fri, 25 Feb 2022 15:45:15 +0000 sl-SI hourly 1 https://wordpress.org/?v=6.9 https://www.animot-vegan.com/wp-content/uploads/2019/02/cropped-51124163_1017855625080353_9084611676564619264_n-1-32x32.png življenjski slog – Animot https://www.animot-vegan.com 32 32 158267574 Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog (drugi del) https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-drugi-del/?utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-drugi-del https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-drugi-del/#respond Tue, 19 Oct 2021 23:05:43 +0000 https://www.animot-vegan.com/?p=2765 Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani medija EuropeNow./The article was first published on the website EuropeNow.

Do prvega dela članka Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog lahko dostopate s klikom na to povezavo.

 

Pomik naprej: oris postkapitalističnih dogodivščin veganskega (miroljubnega) kmetijstva

Ali je v industrializiranih kapitalističnih sistemih z vsemi pripadajočimi vzorci nasilja in izkoriščanja sploh mogoče proizvesti karkoli, kaj šele vegansko hrano? (Springer, 2016, Nibert, 2017). Če na to vprašanje odgovorimo z nedvoumnim »ne!«, smo primorane_i poiskati alternativne ekonomske modele, ki bi vključevali veganske prehranske sisteme. Tak izziv pa na srečo ni utopičen. Če smo pozorne_i, lahko najdemo veliko različnih primerov proizvodnje veganske hrane, ki temeljijo na družbeni in okoljski pravičnosti. Ne zanemarimo dejstva, da številne_i posameznice_ki in skupnosti že sodelujejo pri pridelavi lastne hrane preko neposrednih akcij. To je razvidno zlasti pri  samooskrbi (od preprostih dejanj, kot je gojenje zelišč v lončkih ali gojenje zelenjave v hiši ali na vrtu), ali pri vrtnarskih pobudah skupnosti (več podobnih pobud v Združenem kraljestvu, Evropi in ZDA je predstavljenih v: Perry, 2015). Vidik trajnosti in želja po opolnomočenju oseb in skupnosti poganjata povpraševanje po lokalno pridelani hrani, ki ponekod močno presega ponudbo. The National Allotment Society (slov. Nacionalno združenje za vrtne parcele) je na osnovi podatkov ugotovilo, da »je v Združenem kraljestvu v uporabi približno 330.000 parcel, vendar za zadovoljitev trenutnega povpraševanja potrebujemo vsaj še dodatnih 90.000 parcel«. V prihodnosti bodo vsekakor potrebni izmenjava znanj in dobrih praks, uporaba inovativnih in ustvarjalnih načinov za zagotavljanje dostopa do (javnih) zemljišč ter odpravljanje ovir, ki lokalnim skupnostim onemogočajo sodelovanje. Nekaj odličnih virov je na voljo tukaj.

Pobude veganskega kmetijstva so tudi širše deležne vse več zanimanja in zagona. V Severni Ameriki na primer deluje skupina Seed the Commons iz San Francisca, to je »ljudska organizacija, ki si prizadeva ustvarjati trajnostne in pravične prehranske sisteme brez izkoriščanja živali« (več na povezavi https://seedthecommons.org). Osrednje prizadevanje iniciative Seed the Commons je iskanje načinov za prehransko suverenost skupnosti in njeno krepitev preko upravljanja lastnih prehranskih sistemov ter spodbujanje veganskega kmetijstva kot sredstva upora in preraščanja industrijskega kmetijstva, ki izkorišča ljudi in nečloveške živali.

V tem kontekstu se ob upoštevanju presečnosti veganske prakse v ospredje postavlja tudi vprašanje dostopa do hrane: »Kdo bo jedel?«. Obstaja nekaj dobrih zgledov organizacij, ki delijo veganske obroke osebam, potisnjenim na družbeno-ekonomsko obrobje. Iniciativa Food Not Bombs (slov. Hrana ne orožje), ki je vzniknila v Združenih državah Amerike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ponuja nekaj odličnih primerov (glej Giraud, 2015). Spletna stran iniciative govori o globalni veganski politiki aktivizma:

»Na naši spletni strani beležimo več kot 500 skupin, vendar menimo, da je še veliko takih, ki niso zaprosile za uvrstitev na naš seznam. Ocenjujemo, da je več kot tisoč skupin Food Not Bombs, ki delujejo v več kot 60 državah v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, Ameriki, Aziji, Avstraliji in Novi Zelandiji. V Združenih državah Amerike smo aktivne_i v skoraj 500 mestih, zunaj ZDA pa imamo skupine v 500 mestih. Izvedele_i smo, da je v Rusiji več kot 60 skupin, čeprav jih je na seznamu le 15. V številnih drugih državah je podobna situacija.«.

Pomembno je razmisliti tudi o drugih skritih povezavah med veganstvom in izkoriščanjem živali. Te so tudi osnova za delovanje Vegan Organic Network (VON, http://veganorganic.net/ ), organizacije s sedežem v Združenem kraljestvu. Cilj organizacije je vsem omogočiti dostop do okolju prijazne, neoporečne hrane, pridelane brez izkoriščanja živali. V ta namen si organizacija zadnjih dvajset let po vsem svetu prizadeva spodbujati veganske ekološke kmetijske in vrtnarske prakse (oziroma miroljubno kmetijstvo).

Poudarek na »miroljubnem kmetijstvu« izpostavlja še en zaskrbljujoč vidik industrijskih veganskih kmetijskih sistemov, namreč ob spoznanju neprijetne resnice o potrebni uporabi gnoja industrijsko vzrejenih živali, živalskih ostankov iz klavnic ali ribje moke za pridelavo navidezne »veganske« hrane. Že samo zaradi tega vidika bi se morali vprašati, ali je uživanje hrane, pridelane z gnojili živalskega izvora, »iz rib, krvi in kosti«, sploh v skladu z veganskimi načeli?

 

Zaključne misli: pogled nazaj/pomik naprej

Naj v povzetku omenim, da se dozdevno že med pisanjem tega eseja veganstvo in dostopnost veganske prehrane v Evropi povečujeta. Toda če se osredotočimo na to, kako se veganstvo promovira in podpira z etičnega vidika, predvsem v povezavi s proizvodnjo hrane, se razkrijejo številni zelo problematični pomisleki. V odgovoru je koristno razlikovati med dvema različnima veganskima pristopoma. V tem članku je bil v ospredju »življenjski slog« oziroma korporativno veganstvo napram bolj kritičnim »aktivističnim« oblikam veganstva, pri čemer le slednje nadaljujejo radikalno prakso, ki jo obljublja »biti vegan_ka«.

Veganstvo kot življenjski slog, ki trenutno prednjači, gojijo interesi korporacij in podpirajo pretežno industrijski kmetijski sistemi. To vsekakor prinaša nekatere vidne prednosti (ki bi bile še pred desetletjem nepredstavljive), kot je raznolika ponudba veganske prehrane in pijače brez vsebnosti mleka v supermarketih in restavracijah, kar večjemu številu ljudi omogoča, da »postanejo veganke_i«. Zato je na tem mestu sprejemljivo reči: »Da (to je dobrodošlo), ampak …«. Stališče »ampak« izraža tako močno nasprotovanje, da ga je treba napisati z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI in pospremiti s klicajem! Zelo problematičen je že neuspeh veganstva kot življenjskega sloga, da bi se vidno spremenilo znane (in skrite) vzorce nasilja ter posledičnega trpljenja ljudi in drugih živali, vpletenih v kapitalistične kmetijske in prehranske sisteme, kaj šele, da bi se začelo ukvarjati s širšimi globalnimi sistemi zatiranja in podrejanja.

Najbolj pereče je torej vprašanje, »kako« lahko radikalna zaveza o osvoboditvi ljudi in neljudi, ki jo predpostavlja veganstvo, stopi v ospredje in vodi veganske geografske prostore enaindvajsetega stoletja. Ta esej se osredotoča na nekaj nazornih primerov veganstva kot razvijajoče se in aktivne strategije nasprotovanja prilaščanju moči v Združenem kraljestvu, zahodni Evropi in ZDA. Upamo, da bodo te prakse še naprej pridobivale na zagonu in veljavi, ko gre za kritične veganske »prehranske izbire«, ter spodbujale nadaljnje izhode iz izkoriščevalskih korporativnih sistemov v proizvodnji hrane. Čeprav živimo v negotovih in težkih časih, obstaja veliko razlogov za optimizem in odločenost, da je mogoče aktivistično vegansko prakso izkoristiti na načine, ki neposredno naslavljajo pereče intersekcijske problematike, s katerimi se v antropocenu soočajo človeške in ne le človeške skupnosti. Pričujoče besedilo je torej treba razumeti kot izhodišče, ki naj bi, upajmo, bralko_ca seznanilo s problematikami veganstva v povezavi s kmetijstvom in jo_ga spodbudilo h kritični samorefleksiji, hkrati pa kot vodilo pri širjenju ozaveščenosti drugih in ugotavljanju številnih drugih problematičnih povezav, ki niso obravnavane v tem besedilu.

 

Viri (prvega in drugega dela besedila):

Prevod: Nataša Pucelj

]]> https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-drugi-del/feed/ 0 2765 Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog (prvi del) https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-prvi-del/?utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-prvi-del https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-prvi-del/#respond Tue, 12 Oct 2021 23:05:45 +0000 https://www.animot-vegan.com/?p=2761 Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani medija EuropeNow. / The article was first published on the website EuropeNow.

V zadnjih letih se v širši družbi nadaljuje izjemen porast veganstva, ki je viden zlasti v zahodni Evropi. Vsekakor presenečata število posameznic_kov, ki se označujejo za »vegane_ke«, in trend njegovega eksponentnega naraščanja. Samo v Združenem kraljestvu je bilo po anketi IPSOS Moray iz leta 2016, ki je bila izvedena za The Vegan Society (2018), leta 2018 v Veliki Britaniji 600.000 vegank_ov oziroma 1,16 % prebivalstva. Število se je v letu 2014 podvojilo s 150.000 (0,25 %) na 276.000 (0,46 %) v letu 2016 in s 276.000 (0,46 %) v letu 2016 na neverjetnih 600.000 (1,16 %) v letu 2018.

Da veganstvo postaja vse bolj priljubljeno, vidno in sprejemljivo, si lahko na eni strani razlagamo s številom objavljenih člankov. Pomembno je, da je poleg BBC News (Lowbridge, 2017) pozitiven odnos do veganstva presegel tradicionalne politične »desne« ali »leve« usmeritve tako v uglednih časnikih, kot so The Guardian (Hancox, 2018), Independent (Petter, 2018) in Daily Telegraph (Quinn, 2016), kot tudi v rumenem tisku, na primer Daily Mirror (Jarvis, 2018), The Sun (Sheen, 2018) in Daily Star (Buchanan, 2017). Ob tem številna poročila navajajo različne vzgibe za tem »prehranskim« fenomenom, med katerimi so ključni »zdravje«, »okoljska trajnost« in splošni »etični razlogi«. Ta ugodna klima, v kateri mainstream mediji pakirajo in tržijo veganstvo, je seveda ključna za informiranje družbenih predstav o veganstvu. Kot priznava Jasmijn De Boo, izvršni direktor organizacije The Vegan Society (v medijem priljubljenem citatu):

»Pozitivno prikazovanje v medijih je prispevalo k spreminjanju podobe [veganstva]; dokumentarni filmi o šokantni stvarnosti in posledicah živinoreje so postali prepoznavni; slastni veganski recepti so zaokrožili po spletu in družbenih medijih, ker družba postaja vse bolj ozaveščena o zdravju; vrhunski veganski športniki pa dokazujejo, da lahko z rastlinskim prehranjevanjem ohranjamo telesno pripravljenost in zdravje« (povzeto po Moss, 2017).

Številne_i »nove_i veganke_i«, ki se za veganstvo odločijo predvsem iz etičnih razlogov, navdušeno sprejmejo raznovrstno ponudbo veganske hrane in pijače, odsotnost slabšalnih stereotipov o veganstvu in odobravanje, ki ga prinaša ta odločitev. Kljub temu umanjka kritična presoja o dejanskem pomenu veganstva in o tem, kaj je mogoče doseči v neponovljivem trenutku njegove mainstream priljubljenosti. Zlasti je na mestu vprašanje: »Kaj …, če sploh kaj, se je izgubilo ali sprevrglo s premikom veganstva iz precej obrobnega družbenega položaja v ospredje?«.

 

Problematizacija veganstva: »Ja, ampak!«

Glavni argument pri naslavljanju tega vprašanja je visoka cena, ki je povezana z načinom spodbujanja in sprejemanja veganstva v širši družbi. Sodobni pristopi k veganstvu, ki so osnovani na življenjskem slogu in gurmanstvu, predstavljajo zgolj sredstvo za večanje dobička in sami po sebi izključujejo možnost za prehod v bolj etičen, miroljuben in nenasilen svet.

Le poglobljeno, bolj kritično in celostno razumevanje veganstva lahko prispeva k uresničitvi teh ciljev. Skratka, ta esej v luči nenadnega vzpona veganstva previdno predlaga: »Ja …« (ljudje, ki se ukvarjajo z veganstvom, so dobrodošli), »vendar …« (moramo veganstvo nujno razumeti z vidika njegovega izvora kot strategije upora, ki obeta napredek na področju družbene in prostorske medvrstne pravičnosti ter okoljske trajnosti). Da bi to besedilo razumeli kot logično in prepričljivo, vas najprej vabim k razmisleku o dveh vprašanjih: Kako povpraševanje po veganski hrani in drugih izdelkih vpliva na proizvodnjo »mesnih« in mlečnih proizvodov ter ali je veganstvo mogoče enačiti z življenjem »brez krutosti«?

Erika Calvo (2008, 32–33) je pred desetletjem zapisala:

»Od  spočetja do smrti je njihovo življenje določeno glede na to, ali so namenjene prehrani, in vsako leto se jih v milijardah pretvori v »mesne izdelke«. (Calvo, E.: »Na Zahodu so najštevilčnejše populacije tistih živali, ki se uporabljajo za »prehrano«.«

Glede na izjemen porast veganstva v zahodni Evropi in drugod po svetu ter s tem povezano relativno raznolikost in apetit po »veganski« prehrani bi v zadnjih letih zagotovo lahko domnevali, da se je količina »mesnih« in mlečnih izdelkov občutno zmanjšala. Vendar se to ni zgodilo. Kot ugotavlja Nibert (2017, xi):

»Na svetu vsako leto ubijemo več kot 65 milijard kopenskih bitij, da bi jih zaužili kot hrano, in več sto milijard vodnih živali. Fizično in čustveno trpljenje, ki ga zaradi takšnega grozljivega ravnanja doživlja vsako posamezno bitje, pomnoženo z milijardami posameznih živali, ki so mu izpostavljene, pomeni vsako sekundo nam nedoumljivo stisko in bolečino.«

Kljub nihanju prihodnjih trendov vse kaže, da se bo povpraševanje po mesu in mleku še naprej stopnjevalo. Na svetovni ravni se je »svetovna proizvodnja mesa v zadnjih štirih desetletjih potrojila, v zadnjem desetletju pa se je povečala za 20 %« (Stoll-Kleemann in O’Riordan, 2017, 35), v Evropski uniji pa projekcije z gotovostjo napovedujejo nadaljnjo rast. Kot ugotavlja Evropska komisija (2017, n. p.), naj bi »neto količina (razlika med izvozom in uvozom) svežih mlečnih izdelkov EU leta 2030 znašala nekaj več kot 1,08 milijona ton v primerjavi z 1,05 milijona ton leta 2017.«

Po drugi strani je zelo problematična zamisel o veganstvu kot življenju »brez krutosti«, ki je tudi del priljubljene retorike zagovornic_kov živali in veganstva. Vzemimo na primer sadje in zelenjavo, saj je zagotovo vegansko in »brez krutosti«? Če želimo zavzeti bolj kritično vegansko stališče, moramo raziskati širše (skrite) proizvodne mreže, izmenjavo in potrošnjo oziroma ozadje teh živil ter jih oceniti z etičnega vidika. S tem bi razkrili številna neprijetna in grda dejstva, ki bi učinkovito zamajala provegansko propagando »brez krutosti«. Na površje namreč vse pogosteje prihajajo pretresljive zgodbe o britanskih in evropskih kmetijskih delavkah_cih, ki so vključene_i v proizvodnjo sadja in zelenjave. Izmed številnih zgodb velja omeniti dva nedavna primera, in sicer raziskavo Letizie Palumbo in Alessandre Sciurba (2015), ki sta opozorili na izkoriščanje pri delu in spolno izkoriščanje romunskih žensk v kmetijskem sektorju na Siciliji (Italija), ter Kennedyjevo (2015) poročilo o (120.000) migrantskih delavkah_cih v El Ejidu v Španiji, kjer vsako leto pomagajo pridelati »skoraj tri milijone ton sadja in zelenjave za izvoz v Veliko Britanijo in severno Evropo«, ob čemer doživljajo bedo, trpljenje in izkoriščanje. Takšne neprijetne resnice o sodobnem veganstvu zagotovo sprožajo vprašanje: »Če veganstvo nima pozitivnega vpliva na človeške ali nečloveške živali ali dejansko celo prispeva k njihovemu trpljenju in izkoriščanju, komu ali čemu potem veganstvo enaindvajsetega stoletja sploh služi oziroma koristi?«.

 

Pogled nazaj: razlikovanje med veganskim »aktivizmom« in veganstvom kot »življenjskim slogom«

Eden od načinov, kako se lotiti tega vprašanja, je prepoznati in razmejiti dva precej osnovna, vendar pomembna pristopa v veganstvu. Prvi izhaja iz njegove »prvotne« opredelitve v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v Združenem kraljestvu. Tega bom imenoval »aktivistično« veganstvo, ker spodbuja radikalnejšo vizijo veganstva, bolj kritičen razmislek, ozaveščenost in zavezanost vprašanjem družbene pravičnosti od »druge« oblike veganstva, povezanega z »življenjskim slogom« oziroma »korporativizmom«. V širši družbi je v porastu prav veganski življenjski slog, ki se ukvarja izključno s prehranskimi temami, in kar je bistveno, se ločuje in oddaljuje od prizadevanj za medvrstno družbeno pravičnost. Kot tak se ni zmožen zoperstaviti kapitalizmu, saj ga v veliki meri privzemajo in promovirajo interesi podjetij in kapitala. V uvodnih premišljanjih sem predstavil in komentiral izključno to obliko veganstva. Dodatna refleksija o problematičnih geografskih vidikih veganskega življenjskega sloga sledi kasneje, pred njo bom namreč obravnaval ključne geografske vidike, povezane z »aktivističnim« veganstvom.

 

Opredelitev »aktivističnega« veganstva: pogled nazaj

Beseda »vegan« je uradno v uporabi šele od leta 1944 (The Vegan Society, n. d.), čeprav so se že pred tem številni ljudje in skupnosti po vsem svetu zavestno odločali, da ne bodo jedli mesa drugih živali in pili njihovega mleka. Ko se je leta 1979 Vegansko društvo Združenega kraljestva registriralo kot dobrodelna organizacija, je bilo v ustanovnem aktu in statutu »veganstvo« opredeljeno kot:

»[…] filozofija in način življenja, ki, v kolikor je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo »brezživalskih« (oziroma »animal-free«) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja.« (The Vegan Society, n. d.).

V tej prvotni idejni zasnovi in razumevanju pojma veganstva lahko torej jasno vidimo njegov namen zajeti praktičen »kolikor je mogoče in praktično«, vendar še vedno kritičen, emancipatoren in vizionarski pristop. Tu je še posebej zanimiv poziv k intersekcionalnosti: »v korist ljudi, živali in okolja«. Še en odličen zgodnji primer intersekcijskega uokvirjanja veganstva in zavezanosti nenasilju je izrazila Eva Batt (1964):

»Veganstvo … je vsakdanji, temeljni način življenja, je stremljenje k življenju brez škodovanja drugim … Čeprav k veganstvu vodi več poti in obstaja veliko individualnih pogledov nanj, je enoten v tem, da predstavlja način življenja, ki stremi k neizkoriščanju sočloveka, živalskih populacij in zemlje, od katere je odvisen naš obstoj.«

Veganstvo torej izvorno nikoli ni pomenilo le odločitve o prehrani, temveč radikalno aktivistično prakso (teorijo in delovanje) v želji po delovanju na način, ki bi utiral pot medvrstni politiki pravičnosti in popolni osvoboditvi. Sam obstoj kritične predstave o tem, kaj pomeni »biti« vegan_ka, ogroža veganski življenjski slog, ki ga je posvojila sodobna (zahodna) družba.

»Aktivistična« veganska praksa (to je teorija in delovanje), ki je predmet te obravnave, poleg  omenjenih izvirnih vizij o veganstvu črpa navdih tudi iz kritičnih animalističnih ved, ki izhajajo iz aktivizma in se oplajajo z družbeno-prostorsko politiko popolne osvoboditve (glej na primer Cudworth in Hobden, 2018; Gillespie in Collard, 2015; Nocella et al, 2014, Nocella et al, 2015; Pellow, 2014). Če želimo nadomestiti aktivizem kot življenjski slog z veganstvom kot potencialno radikalno emancipatorno prakso, si moramo v sklopu priljubljenih predstav okoli veganstva priznati:

»Veganstvo ni zgolj »prehranski režim« in ga je kot takega bolje videti in prakticirati znotraj sistemske, intersekcijske kritične analize ter kot uporabno življenjsko filozofijo nasprotovanja antropocentrizmu, hierarhiji in nasilju.« (Twine, 2012, 19).

Z drugimi besedami, zavedati se moramo tega dejstva (Harper, 2010, 5–6):

»Veganstvo ni le abstinenca od prehranjevanja z živalmi, temveč gre za nenehni boj za ustvarjanje družbeno-prostorskih epistemologij potrošnje, ki vodijo h kulturnim in prostorskim spremembam«.

Treba je omeniti dve temeljni konsistentni zavezi kritične veganske prakse: (a) poziv k intersekcionalnosti oziroma posledično priznavanje »temeljne prepletenosti zatiranja ljudi in drugih živali« (Nibert, ix, 2014) ter (b) trdna zavezanost nenasilnemu vzpostavljanju prostorov sobivanja in medvrstne pravičnosti.

S prvotno definicijo veganstva v mislih lahko osuple_i opazujemo, kako je veganstvo v množičnih medijih in popularni kulturi popolnoma prepakirano in oskubljeno vsakršne radikalne zahteve po medvrstni pravičnosti in nenasilju. Kot nadomestek se nam ponuja lahkotno veganstvo, ki je tipično formulirano bodisi kot »eden najhitreje naraščajočih britanskih trendov življenjskega sloga« (Moss, 2018) bodisi kot »prehranski trend« (Jarvis, 2016). Izločanje »mesnih« in mlečnih izdelkov iz prehrane tako ne pomeni več postopnega udejanjanja družbene pravičnosti v svetu (vegan_ka kot aktivist_ka), temveč je zapakirano kot ena izmed številnih izbir (vegan_ka kot potrošnik_ca).

Povedano odražajo naslednje misli:

»Zanimanje evropskih potrošnikov za alternativne vire beljakovin je v porastu, kot tudi načrtno prizadevanje kupcev za zmanjšanje porabe mesa.« (Askew, 2017).

Pomembno je, da »novo« komodificirano različico veganstva spremlja zavedanje o tem, kaj je aktivistično veganstvo želelo predstavljati. Strupena kombinacija ustoličene speciesistične kulture in perpetuacija potvorjenih resnic v sklopu propagande mesne in mlečne industrije je prispevala k tradicionalni marginalizaciji, slabemu slovesu in demonizaciji vegank_ov v zahodni družbi. Veganke_i so karikirane_i kot čudne_i, iracionalne_i, zagovornice_ki »ekstremnih« stališč in prepričanj, vse do  mizantropih posameznic_kov, ki sovražijo družbo ter težijo k nasilnim neposrednim akcijam in osvoboditvi. Članki, ki promovirajo veganstvo kot »življenjski slog«, poudarjajo, da veganstvo (ločeno od svojega radikalnega bistva) ni več »ekstremno«. V ospredje se posledično postavlja koristi za zdravje in zdrav način življenja, s pozivi »Postani vegan!« ter zanemarja ali zmanjšuje pomen etičnih motivov (ki se jih formulira izključno kot vprašanje dobrega počutja živali in ne kot vprašanje njihovih temeljnih pravic). Namesto marketinških prizadevanj za »prodajo« »veganstva« besedo »veganstvo« pogosto nadomesti kar evfemizem »rastlinska prehrana«. S tem manevrom je dokončno izničena tudi vsakršna, četudi navidezna podoba veganskega »aktivizma«. Zarling (2018) pojasnjuje:

»Po navedbah portala Food Navigator več kot 80 % anketiranih v raziskavi kalifornijskega podjetja za prehrano Mattson pravi, da imajo raje izraz »rastlinski« kot »veganski«, ko omenjajo izogibanje mesu, mlečnim in drugim živalskim izdelkom v prehrani. Anketiranci ugotavljajo, da je izraz »100-odstotna rastlinska prehrana« bolj prilagodljiv in potrošnici_ku ponuja več, poleg tega pa opisuje hrano, ki je boljšega okusa in bolj zdrava kot tista z oznako »veganska«.«

Barb Stuckey, Mattsonova predsednica in glavna direktorica za inovacije, je za Food Navigator izsledke ankete pripisala dejstvu, da potrošniki_ce povezujejo oznako »rastlinsko« s pozitivno prehransko izbiro, »vegansko« pa z življenjskim slogom, ki ga zaznamujejo pomanjkanje, pripadnost osebnemu cilju, bodisi pravicam živali bodisi okoljevarstvu, in resna predanost. Namignila je, da lahko v očeh potrošnikov_ic sprememba diskurza vpliva na njihovo dojemanje okusa hrane.

Glede na to, da se v širši družbi uveljavlja »veganstvo kot življenjski slog«, ni težko razumeti, da je veganstvo tudi del nenehnega izkoriščanja ljudi (delavk_cev) in drugih živali. Lahko se vprašamo, »kaj« ali »kdo« ima koristi od tega »neustavljivega« vzpona okrnjenega veganstva. Kratek odgovor je kapitalizem in kapitalisti_ke: rast »zahodne_ga veganske_ga potrošnice_ka« ponuja priložnosti za izkoriščanje številnih finančnih priložnosti in konkurenčne prednosti. Številne poslovne kolumne se na primer posvečajo izključno vprašanjem, kako lahko mali trgovci izkoristijo naraščajoči trend veganstva, kot opisuje naslednji odstavek:

»Poročilo podjetja GlobalData kaže, da se je leta 2014 za veganstvo odločil le odstotek prebivalstva, leta 2017 pa se je ta delež povečal na tri odstotke. Ker več kot milijon potrošnic_kov zahteva veganske izdelke, to malim trgovcem ponuja odlično priložnost, da izkoristijo trend, katerega priljubljenost še naprej narašča. Medtem ko je tržna niša veganskih izdelkov na področju prehrane že uveljavljena, se pojavlja vse več priložnosti tudi v tekstilnih in kozmetičnih nišah.« (GlobalData Retail).

Naslednji citati odlično ponazarjajo navdušenje in razpoloženje ob (prihajajočih) priložnostih: »Trg mesnih nadomestkov naj bi do leta 2025 znašal 7,5 milijarde dolarjev, pri čemer bo v obdobju napovedi (2018–2025) zabeležil 7,7-odstotno stopnjo rasti.« (Prasannan, 2018). Jasno je, da korporativno veganstvo ne more izzvati ali izpodriniti monolitnih intersekcijskih sistemov izkoriščanja, nadvlade ter nasilja nad človeškimi in nečloveškimi živalmi, ki se udejanjajo skozi proizvodnjo, izmenjavo in prehrano z veganskimi izdelki. Dominick pojasnjuje (2015, 27):

»Veganstvo [kot življenjski slog] ni gibanje proti moči. Z najmanjšim možnim strateškim vložkom si niti ne prizadeva postati institucionalna alternativa za zmanjšanje človekovega vpliva na nečloveške živali!«.

Z etičnega vidika je še bolj problematično, da zajetni dobički »veganske industrije« neposredno koristjo korporacijam, ki (od nekdaj) vlagajo v industrije izkoriščanja živali. To je razvidno tudi iz poročila organizacije Ethical Consumer, ki se je osredotočila samo na vegetarijanske in veganske hamburgerje in klobase:

»Hain Celestial (Linda McCartney’s), Nestle (Tivall), Dr. A. Stoffel Holding AG (Granovita), Monde Nissin (Quorn in Cauldron) in vsi supermarketi poleg vegetarijanskih in/ali veganskih izdelkov prodajajo tudi meso.«.

Na osnovi tega poročila je The Independent opravil intervju z Mackenzie Dentaer, raziskovalko pri Ethical Consumer. Dentaerjeve besede so v danem kontekstu pomenljive:

»Prepričane_i smo, da bodo številne_i veganke_i zgrožene_i nad tem, da nevede podpirajo mlečno industrijo in industrijo mlečnih izdelkov. Dobra novica je, da je na prodajnih policah veliko veganskih blagovnih znamk, ki niso povezane z izkoriščanjem živali in že vrsto let zagovarjajo veganski način življenja.

Slaba novica je, da lahko v času veganske revolucije pričakujemo, da se bo za delček veganskega trga borilo še več podjetij, ki nimajo interesa odpraviti izkoriščanja živali.« (Butcher, 2018).

Glede na kompleksen in zapleten odnos veganstva z »življenjskim slogom« ali korporativnim veganstvom, kakšne možnosti se odpirajo veganstvu za (ponovno) zahtevo po radikalni emancipatorni praksi? Nazadnje bomo obravnavale_i vprašanje, ki se nanaša na proizvodnjo hrane.

Prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog in pripadajočimi viri lahko dostopate s klikom na to povezavo.

]]> https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-prvi-del/feed/ 0 2761