Kljub nekaterim pozitivnim razsežnostim dogodkov, od odgovorov nekaterih strank, ki so zadele vsaj kakšno ključno točko vprašanja nečloveških živali, preko počasne implementacije neke oblike rastlinske prehrane (in recimo temu normalizacije te v širši sferi) do poskusa vključitve civilne družbe v proces odločanja v obliki posveta (na žalost tukaj državni zbor zaostaja za mnogimi družbenimi iniciativami), sem bil kritičen glede izrazito izoliranega pogleda na težave, ki ni predvideval koordinacije različnih državnih mehanizmov za potrebe razreševanja ključnih vprašanj, neobvezujočnosti ob vprašanju rastlinske prehrane (češ, gastronomska mnenja in ne pravice nečloveških živali) do dvotirnosti, ki je sistematično razvezovala vprašanje živali in vprašanje veganstva ter prvo navezala na (tako rekoč) pse in mačke, drugo pa na način prehranjevanja.

Od takrat se je zgodilo nekaj reči. Med drugim je temperaturo med človeškimi uživalci_kami hrane meril Burek à la mesni Pekarne Pečjak, ki je šokiral vsejedo prebivalstvo s svojo brezmesnostjo (češ, »to ni burek« ali nekaj … očitno so za 5 minut odložile_i vilice in ne žolčno debatirale_i o tem, kaj je pita in kaj burek, ker se je ta problem ob vsesplošni veganizaciji sveta zazdel malodane banalen). Prišlo je še do šokantnega predloga o uvedbi dodatnega brezmesnega obroka v vrtcih, ob čemer smo izvedele_i, da tudi rastlinojedi otroci skrivaj jedo meso pri prijateljih in znancih ter da priprava veganske prehrane (ki pa, zanimivo, je po novem vendarle lahko uravnotežena in zdrava, kar je tudi neke vrste premik v pozitivno smer) zahteva oGrOmNo znanja in oGrOmNo časa.

Zadnji šok, ki v času, ko pišem to besedilo, še ni uspel priti do najširše javnosti, vendar bo v času objave morda že obveljal za sprožilca državljanske vojne, iz svoje soseske štrli po jasnejšem in bolj usmerjenem premiku. Trenutna koalicija se je namreč s predlogom sprememb polotila samega Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), sicer sprejetega leta 1999. Od takrat je bil ZZZiv deležen petih novel in/ali sprememb členov, med katerimi so se razen enega (tistega, ki je leta 2020 sledil spremembi SPZ, ki je živali po novem opredelil kot čuteča bitja, ter opominu Evropske komisije) vsi v resnici tako ali drugače navezovali na pse. Skratka, imamo zakon o zaščiti (vseh?) živali, ki se ukvarja s psi v večjem obsegu, kot so se ob mizerni državni/občinski podpori z njimi sposobna ukvarjati zavetišča.

Predlog

Idejno ozadje sprememb je opredeljeno že v samem predlogu. Podpisnice_ki poudarjajo, da temeljno načelo ZZZiv ostaja nespremenjeno, dodatno se krepi zgolj načelo »humanega ravnanja z živalmi«. Povedano drugače: spremembe zakona ne zamajejo jedra narave razumevanja vloge drugih živali v naši družbi, le nekoliko izdatneje poudarijo, da se je do njih treba vesti lepo v ustaljenih okvirih.

Navedeno je popolnoma jasno razvidno tudi v desetih točkah, ki začrtujejo jedro predloga (v oklepajih pripisujem lastne sodbe o naravi predloga):

1. Ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali [vsaj pet regionalnih in en ob mejnem prehodu Obrežje, op. AK] (velferizem).
2. Društvom, ki so na podlagi tega zakona pridobila naziv, da delujejo v javnem interesu na področju zaščite živalim, se omogoči aktivno sodelovanje pri svetovanju skrbnikom živali in sodelovanje z nadzornimi organi v primeru ugotovljenih nepravilnosti, tako da se imenuje pooblaščene svetovalce za zaščito živali (v teoriji nevtralno, o praksi še ne gre soditi).
3. Terapevtskim psom se podeli status delovne živali (dobrobit človeka, ki je skrbnik_ca psa).
4. Uveljavitev obveznega označevanja mačk (skrb za okolje in prostor; vprašanje lastništva; delno velferizem).
5. Zakonska osnova za vzpostavitev mobilnih klavnic (potencialni velferizem).
6. Ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali (najverjetneje velferizem).
7. Popolna prepoved privezovanja psov (velferizem).
8. Vzpostavitev obveznega internega videonadzora v klavnicah (velferizem; varnost na delovnem mestu; lažje sledenje zakonu, ki sicer ni usmerjen k zaščiti živali).
9. Opredelitev hude malomarnosti kot mučenje živali (velferizem; potencialno single-issue).
10. Prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu (single-issue).

Ob poglobljenem branju najdemo še prepoved uporabe t. i. »pasje ovratnice z bodicami« ter dopolnitev člena, ki dovoljuje streljanje gojene divjadi v oborah: po novem jih bo pred tem treba omamiti.

Ob spremembah bo treba v proračunu zagotoviti predvidoma 1.110.000 € dodatnih sredstev, ki jih bo zagotavljalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To je spodbudna novica (v večini sosednjih držav na primer ni tako), saj kaže, da implementacija zakonov ne bo zavisela od pripravljenosti lokalnih skupnosti, ki se lahko med sabo pretirano razlikujejo in so zaradi slabšega nadzora pogosto slabe uveljaviteljice (obenem s tem zakon daje vedeti tudi, da gre tako rekoč za stvar splošnega in ne partikularnega pomena).

Spremembe se zdijo bolj ali manj jasne že na prvi pogled, vsaj večina njih (bržkone 4., 5., 7., 9. in 10.), pri nekaterih pa se vendarle pojavljajo vprašanja.

Prvi člen obljublja izgradnjo in vodenje hlevov, ki bodo namenjeni živalim, ki so denimo bile odvzete, (so)udeležene v prometni nesreči, zasežene ali pa so iz kakšnih drugih razlogov ostale brez strehe nad glavo. Obenem je razumeti, da gre za člen, ki bo naposled vsaj začel urejati, če ne kar uredil vprašanje zavetišč za rejne živali, katerih pravni status je trenutno nezavidljiv. Status delovne živali iz tretjega člena pomeni preprosto dovoljenje, da tudi terapevtska žival (podobno kot recimo psi vodniki slepih) spremlja svojo_ega skrbnico_ka v prostore, kamor nečloveškim živalim sicer ni dovoljeno vstopiti. Specializirana inšpekcija za zaščito živali iz 6. točke je v resnici mobilnejša in vedno(?) pripravljena veterinarska skupina, ki lahko ukrepa v izrednih dogodkih. Obvezni interni videonadzor iz 8. točke pa bo namenjen zlasti inšpekciji, ki ji bo moral biti omogočen ogled posnetkov, ki so se nabrali od zadnje inšpekcije (oz. sprejetja zakona).

Odzivi

Največ neodobravajočih odzivov je vzbudila 2. točka, ki jo na primer dr. Vida Čadonič Špelič (doktorica veterinarskih znanosti in političarka) komentira tako: »Uprava si bo plačala nadzornike, ki se bodo morali v štiridesetih urah naučiti, kaj je kršitev dobrobiti živali. Sta dobrobit živali in stroka padli tako nizko, da bo nekdo s 40-urnim tečajem usmerjal in nadziral doktorje veterinarske medicine s šestletnim študijem in s pooblastili inšpektorja?« (Dnevnik, 14. 4. 2023)

V istem članku pa še: Zakon uvaja tudi popolno prepoved priklepanja psov na verige, prav tako uvaja obvezno čipiranje in registriranje mačk. »Predaleč so šli. Čakam naslednji korak, ko bodo v zakon o zaščiti živali zapisali, da lisica ne sme loviti kokoši, volk pa ne srn. Kako bi to izpeljali v praksi, seveda ne vedo, kot tudi ne vedo, kako bodo izvajali ta zakon,« je pripomnil Žveglič.

Drugi odziv je težko komentirati, ker je samo bizaren in spominja na tiste strahove pred sklepanjem zakonskih zvez med dvema osebama istega spola, ki da vodi v poročanje s fikusi in podzemnimi svinjkami (strinjam pa se s pomislekom o izvedbi, toda o tem kasneje).

Prvi odziv zveni nekoliko bolj umesten, vendar pod črto vendarle ni. Zakon ne uvaja ničesar kar bi kogarkoli nadpostavljalo veterinarski presoji, temveč predvsem jasneje opredeli, kaj naj bi bil tovrsten »civilni nadzor«, ga organizira, podeljuje nekatere (a ne represivne, temveč kvečjemu operativne kot je denimo pravica do fotografiranja domnevne kršitve) pravice t. i. nadzornikom, medtem ko bo ocena dejanskega stanja (ki bo tudi pravno zavezujoča) še vedno v rokah veterinarske stroke, ta bo namreč presodila morebitne prijave, ki se bodo pred tem štele kvečjemu kot sum kršitve. Če bo nadzornik_ca ocenil_a, da ocena ni prepričljiva se bo lahko še enkrat obrnil_a na veterinarsko inšpekcijo, a tokratna ocena bo dokončna. Narativ lahko celo obrnemo na glavo, novi zakon veterinarski stroki podeljuje večjo veljavo, saj predvideva, da je za nadzor treba dejansko opraviti temu primerno izobraževanje (ki ga bo izvajala veterinarska stroka in ga bo nadzornik_ca moral_a obnavljati vsakih 5 let – tovrstni pristop pred tem ni niti obstajal. Še več: če se bo ugotovilo, da je nadzornik_ca kršil_a svoje pristojnosti ji_mu bo odvzeta pravica do nadzorstva za eno leto, če pa bo napako ponovil_a v roku 5 let od prejšnje bo to imelo za posledico trajno prepoved nadzorstva. Povrh vsega ZZZiv nadzor podobnega reda že tako ali tako predvideva tudi v zdajšnji obliki.

V odzivih tako prihaja (kot vselej) do temeljne zamenjave: etiška izhodišča vs. stroka. Sodelovanje veterinarke_ja v vsaki zadevi, ki se tiče nečloveških živali, ni nekakšno z Božjim določeno pravilo (konec koncev: pred nemalo klavnicami ni najti parkirnih mest za gibalno ovirane, so pa tam parkirna mesta za veterinarke_je). Ali povedano drugače: v odzivih je zaznati (namerni?) zamolk, da ne gre v prvi vrsti za poznavanje anatomije in bolezni neljudi, temveč za vprašanje tega, kakšno mesto zasedajo v naši moralni skupnosti. Ne vem, morda pa si je v utilitarno zastavljeni družbi to nemogoče predstavljati.

Kaj vse skupaj pomeni?

Kljub temu velja pritegniti pomisleku predsednika Veterinarske zbornice Slovenije Ožboltu Podpečanu, ki opozarja na možen pritisk na zavetišča v primeru prepovedi verig. To samo po sebi ne bi predstavljalo težave: neprimerno skrbništvo za psa bi se popolnoma normalno moralo kazati v odvzemu, ki bi lahko bil del zadolžitev zavetišč, toda slednja so ponovno izvisela pri dodeljevanju sredstev, kot so izvisela pri (prav tako hvalevrednemu in nujnemu) zakonu, ki je ukinil tridesetdnevni rok v zavetiščih (po preteku tega časa je bilo mogoče žival v zavetišču ubiti brez dodatne utemeljitve). Povedano drugače: v teoriji nekateri predlogi idejno sledijo prenovljenemu pojmovanju etike za vsaj nekatere živali, vendar je izvedbena raven zanemarjena, s tem pa dejanska dobrobit za neljudi tudi najmanj okrnjena, če ne celo nespremenjena glede na prejšnje stanje.

Tudi sicer se vprašanje praktične izvedbe postavlja na vsakem koraku, za ZZZiv tradicionalno velja, da je na papirju neprimerno strožji, kot se zaradi izvajanja zakona dejansko izkaže v praksi. Tako se zdi, da gre za spremembe, ki še naprej razvijajo idejo humanega (zakola, odnosa, reje itd.), ki je že tako ali tako jedrno prepričanje naše družbe, medtem ko resnih prebojev ne naredi, niti se ne dela, da to počne.

Še vedno se spopadamo tudi s problemom dvotirnosti razumevanja vprašanja nečloveških živali, povedano drugače: vprašanje prehrane in vprašanje pravic neljudi ostajata formalno ločeni.

Kljub temu je mogoče reči, da eno in drugo (sicer z resnimi omejitvami) lahko prinese nekaj pozitivnih sprememb. Morda bo prenovljeni zakon (če se ga bo seveda tudi spoštovalo) prispeval k dobrobiti neljudi, vendar seveda v mejah velferizma, single-issue itd. In podobno bodo morda storile nove prehranske smernice/rešitve (toda v mejah redukcionizma). Obenem gre v resnici tudi za eno resnejših prenov ZZZiv od njegove uveljavitve, kar je, če ne drugega, vsaj pozitiven trend. In iz tega se lahko naučimo dvojega:

1) Lobiranje pri centrih moči (tudi predsednik vlade priznava, da ima bistvene zasluge za spremembe lobistka, sicer etična veganka Tina Gaber) je eden izmed možnih aktivizmov za pravice nečloveških živali. Seveda so morda končni rezultati popačeni glede na izhodiščne predloge (razumeti je, da se je tako zgodilo tudi v tem primeru) in zahtevajo mnoge kompromise, tudi takšne, na katere je težko ali kar nemogoče pristati.

2) Včasih za zakonodajne premike velja biti based. Drži, da se na koncu prepiraš s to in ono strokovno in laično javnostjo, ki grozi z referendumi in ustavnimi sodišči (in mogoče ti nazadnje celo vse pade v vodo), toda čisto mogoče drži tudi, da bi z intenzivnim sodelovanjem z organizacijami, političnimi telesi, interesnimi skupinami itd., ki imajo v tem trenutku visoke pristojnosti za vprašanje živali (med njimi je konec koncev tudi Lovska zveza Slovenije), tvoja ideja preprosto izpuhtela med prepošiljanjem žolčne e-pošte. Žal pa ne glede na to resna implementacija mehanizmov, ki skrbijo za pravice živali, dejansko zahteva sodelovanje tako strokovne kot splošne javnosti. Vprašanje neljudi pač ni nekakšna specifična veja specifične razsežnosti naše družbe, temveč nekaj najbolj temeljnega, nekaj, kar jo zaznamuje na vseh ravneh in straneh.

Skratka, zadeve se premikajo izrazito počasi in z idejami, ki so blizu veganstvu kot etični praksi, pravzaprav nimajo kaj dosti skupnega. Drži, da se lahko kažejo v nekaj dobrobiti za nečloveške živali, vendar je težko reči, da sploh hodijo po isti poti kot na primer gibanje za osvoboditev živali. Posledično se lahko zgodi, da bodo prej ali slej trčile ob strop ali pa bodo mučkale s spremembami, ki bodo pomenile bolj ali manj prestavljanje papirjev z enega kupa na drugega in nazaj.

In morda velja ob tem spomniti še na to, da je Ministrstvo za naravne vire in prostor iste vlade pred nekaj dnevi, kot je to že v navadi, dovolilo t. i. »odvzem medvedov iz narave« (se pravi, množični pokol). Ne le dovolilo, pobili jih bodo 230, kar je za zdaj državni rekord.¹

V okviru pričujočega portala ena in druga novica najbrž ne zvenita posebej dvoumno. V primeru sveta gre za počasne korake v morda nekoč pravo smer, v primeru AETP pa za prikaz enega izmed vzrokov, zakaj sploh smo veganke_i. Toda kasnejši potek dogodkov je kazal drugo sliko.

Pri tem bolj ali manj ignoriram negativne odzive na eno in drugo. Zanemarjam torej primere, v katerih predsednica razširjenega strokovnega kolegija za klinično prehrano označi predlog za manjšanje porabe mesa za »grob napad na zdravje Slovencev«, ignoriram predstojnika oddelka iz UKC,  profesorja na medicinski fakulteti, ki (tako neobvezujoče) implicira, da je beljakovine mogoče najti izključno v hrani živalskega izvora, požvižgam se celo na znanega kliničnega dietetika, ki trdi, da je veganska populacija »odvisna« od prehranskih dodatkov in da je vse skupaj plod »velike moči veganskih lobijev«.

Ozrimo se torej raje po pozitivnih odzivih, saj se zdi, da se prav tukaj skriva jedro problema, s katerim imamo (če izhajamo iz ideje pravic nečloveških živali, kritične animalistike ipd.) opravka. Razvoj dogodkov in vzpostavljanje stališč sta potekala dvotirno. Na prvem tiru je bilo mogoče srečati vprašanje prehranske politike, na drugem pa vprašanje t. i. zaščite nečloveških živali.

Kaj naj bi se dogajalo s prehransko politiko, je dobro začrtal že premier Robert Golob, krivec za snežno kroglo, ki se je kotalila cel december in dobršen del januarja. Prvič je neodobravanje požel že pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je izpostavil problem »prevelike porabe mesa v Sloveniji«, nedavno pa je javnost razburil še z variacijo na temo, ki ji je jasno pripisal okoljsko in zdravstveno razsežnost (tako je bilo zaznati v govoru v Evropskem parlamentu). Medtem je utegnil ustanoviti še prej omenjeni strateški svet za prehrano, ki naj bi ga, sodeč po gostilniškem čveku in besedah v medijih, sestavljala kopica veganskih ekstremistk_ov. Gre za trditev, ki jo je v Delu pod vprašaj postavila Maja Prijatelj Videmšek, in sicer v članku z naslovom Golob ni povedal nič novega. Zakaj takšna panika?, ko je ugotovila, da je neposredno z veganstvom mogoče povezati le 2 od 15 članic_ov dotičnega sveta. Morda se komu zdi, da bi prištel še kakšnega, toda to, da nekdo zastopa Herbalife, ni popolnoma enako kot veganstvo.

Seveda tukaj ne moremo mimo naslova članka Maje Prijatelj Videmšek, saj se zdi že ta bolj poglobljen in utemeljen kot veliko drugih odzivov v celoti. Toda če ga obrnem na glavo: seveda je Golob povedal nekaj novega, povedal je, da se bo zavzel za nižanje porabe mesa, kar na primer s podnebnimi spremembami nima niti najmanjše zveze. Najprej zato, ker podnebne spremembe ne obstajajo, nato zato, ker sicer obstajajo, vendar živinoreja z njimi nima opraviti ničesar, nato zato, ker ne obstajajo, saj je januarja snežilo, nato pa še zato, ker sicer obstajajo, vendar je januarja vsaj toplo. Še manj zveze ima vse skupaj z zdravstvom/zdravjem, kar je jasno vsakomur, ki je kdaj doživel srčni infarkt in mu je zdravnik s tresočo se roko svetoval: »Ne zafrkavajte se, uživajte čim več mesa, čim manj sadja in zelenjave in, prosim, ne gibajte se, za božjo voljo!«

Zdi se, da se povezovanje akcije (vzreja žnj števila nečloveških živali ter uživanje mesa ipd.) in njenih posledic preprosto ne prilega trenutnemu političnemu ustroju. Najprej zato, ker imamo z izbiro že itak težave (beri na primer: Renata Salecl – Izbira). Izbira artikla na prostem trgu je praviloma neizbira, je vprašanje tega, če bi se ob nakupu avtomobila raje vozil_a po pokrajini, ki ima v ozadju gore, ali po tisti, ki ima v ozadju polje sivke; je vprašanje tega, ali je bolje imeti šampon, ob katerem imaš pravkar neobrito brado, ali tistega, ob katerem se kotališ v bikiniju po tropski plaži. V takem okviru je lahko veganstvo kot oblika bojkota nekega sektorja pač komaj razumljivo.

Nato morda še zato, ker je sistem, ki mu pravimo demokracija (ne vem, zakaj že), izrazito odvezan od odločitev plebsa in prej zvezan s postdemokratičnim (Colin Crouch) videzom. Naše »politične« odločitve se tako prej zdijo iskanje podob tega, kar bi rade_i dosegle_i, kot pa dejansko doseganje tega. Bizarni politični obrati strank, ki jih z upanjem izvolimo, nenavadne podobnosti med strankami, ki so v teoriji razpršene po celotnem prostoru političnega kompasa, itd. tega občutka prav gotovo ne uspejo krotiti. Kako naj bi posameznica_k v teh pogojih kakorkoli povezoval_a svoj zamah z roko z rahlim vetričem pred seboj?

In nato še zato, ker je, žalibog, pri implementaciji veganstva v lastno življenje tako, da brez nič ni nič. Gre za korak, ki se retrospektivno morda zdi popolnoma logičen in enostaven, vendar lahko posameznico_ka v trenutku pred morebitno odločitvijo navdaja z grozo, skrbmi in še več iz teh ali onih razlogov (ki se jih velja dotakniti v kakšnem ločenem besedilu) oziroma iz kombinacije nepreštevnega števila dejavnikov. Na tej točki lahko Golobu celo prikimam, ko govori o tem, da velja brezmesne obroke (ne vem, kje, verjetno v javnih institucijah) narediti privlačne in tako doseči zmanjšanje porabe mesa. Sicer nisem najbolj naklonjen načinu, na katerega je bilo slednje povedano, saj vse skupaj zveni preveč libovski jibber jabber, toda v osnovi strelja v pravo smer: politika je tukaj, da ustvarja kontekste, v katerih bo prehod k veganski družbi izvedljiv in čim lažji.

Ob vsem tem je bilo seveda slišati nepreštevne pritožbe o napadanju življenjskega sloga, mesne industrije itd. Skratka, vsegliharstvo in morda trenutek, v katerem sem vsaj približno začel razumeti gnev, ki ga nekateri čutijo do t. i. pravičništva. No, vsaj, če je pravičništvo to, da razumeš obrat, ki dnevno zakolje tisoče čutečih bitij in pomembno prispeva k ekološki nevzdržnosti, medtem ko ljudem dobavlja nezdravo hrano, kot enakovrednega polju repe. Pustite nam vi našo klavnico, ker mi pustimo vašo repo, ta štos. Pa tudi avokado.¹

Ampak to z nečloveškimi živalmi so že moji dodatki. Te so bile namreč ob vprašanju prehrane, celo rastlinske prehrane, ko smo že pri tem, vestno spregledane. Ko se je govorilo o prehrani, se je govorilo izključno o zdravju in ekologiji.

To pa sta taki zdrsljivi področji. Tukaj ne bom skrival zadržkov glede strategije zagovarjanja veganstva v okviru pravic živali skozi menda bolj všečno skrb za okolje (zdi se, da to počneta na primer filma Cowspiracy in Seaspiracy). Najprej zato, ker je ekologija res zlorabljana do onemoglosti in kooptirana do amena. Pravzaprav imamo več zelenega zavajanja kot dejanske zelenosti. Iz tega sledijo logično takšne in drugačne mode (ta teden je kriv avokado, naslednji teden govedoreja, spet naslednji teden riž itd.), ki jih privzemajo k modi nagnjene osebe (ta teden prakticiram veganstvo s svojimi posebnostmi, naslednji teden se dvakrat peljem z vlakom itd.). Da tega, da je ena vzrejena in zaklana kokoš v okviru ekologije komaj vredna omembe, medtem ko po drugi strani govorimo o izginotju celega njenega sveta, niti ne odpiram. Obenem pa se seveda lahko naše ugotovitve glede ekološkega odtisa teh in onih živil spreminjajo, medtem ko se vprašanje, če si nečloveške živali zaslužijo pravice, pač ne more, vsaj ne na tako usoden način.

Pravzaprav je prav ta razprava, zdaj ko sem na nejasen način povzel nekatere odzive v zadnjem mesecu ali dveh, doživela nov obrat nedavno, ko so našo deželo naenkrat poselili borci za pravice izključno čričkov. Kao, to, da ti je nekaj na prvi pogled ogabno (kot je meni osebno na primer ananas), je pač v okviru zgoraj navedenega razumevanja politike nekje na nivoju revolucije Al Fatah. Ne dvomim, da se bo veselo jedlo tudi čričke, dokler je v ozadju kvečjemu nenavajenost, je vse skupaj bore malo vredno. Zakaj črički? Ker so ekološko primernejši vendar! Presenetljivo, kot se to sliši, tukaj nikoli ni šlo za nečloveške živali.

Medtem ko je na videz iztirjeni vlak (ki to v resnici nikoli ni bil) veselo čuhapuhal po tem, prvem tiru, je po drugem drvela na videz mogočnejša lokomotiva, ki je zarisovala pot pravic nečloveških živali.

Začelo se je, kot že rečeno, z AETP. Videoposnetek iz klavnice KZ Rače je dejansko nekako uspel nekoliko šokirati javnost. Celo kakšen očitek, da »to po mojem sploh niso Rače«, je tokrat umanjkal, vsaj mislim. No, tukaj je dejansko takoj šlo za živali.

Ampak na tak, če ne bi šlo za resno temo, bi rekel, da hecen način. Dežurna medijska vojska proti državi (»kje so tukaj predpisi?«, »zakaj se ne držite predpisov?«, »kdo je odgovoren, da tukaj ne upoštevate predpisov?« itd.) se je zgražala nad potencialno nezakonitostjo dogajanja v klavnici. Čakaj zdaj … Ali je to prva stvar, na katero pomisliš, ko gledaš načrtno množično klanje čutečih bitij? Če je bilo to po predpisih? Ali je prav to tisto, kar ob ogledu takega posnetka najbolj bode v oči? Če je, karikirano, veterinar parkiral svoj avto pred klavnico res znotraj belih črt?

Ful dober je tudi članek, ki ga je za enega izmed osrednjih slovenskih medijev napisal filozof etike in etike sočutja, v katerem opisuje svojo travmo (ni spal, slike so se mu vrtele pred očmi še mnogo dni po tem itd.) po ogledu posnetkov iz klavnice KZ Rače. Ugotavlja, da z živalmi v klavnicah delajo tudi sadisti ali nekaj takega, in nazadnje zaključi, da je treba vse to bolje nadzirati. Aja, pa laboratorijsko meso seveda. Saj menda nismo zajci.

Najboljše pa je potem tisto, ko se vodstvo klavnice brani, češ da živalim ne dela nič slabega. Če sem iskren, bi skoraj raje slišal, da bi rekli, da, glede na to, da se jim reče klavnica, z veseljem delajo točno to. Bi bil vsaj prepričan, da se mi ni že popolnoma omračil um.

Tako nekako je to šlo do trenutka, ko je bil v Državnem zboru RS napovedan posvet z naslovom »Za boljšo prihodnost živali«, ki ga je organizirala njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič (kao ono, Meira Hot, odstrani se). O podrobnostih posveta velja pisati kdaj drugič, ker je potekal tako dolgo, da je vreden svojega besedila ali še česa več. Prav tako velja poudariti, da je bilo na njem zaslediti večje število društev in imen, ki so v svojem zagovarjanju pravic živali (ki so res to, ne pa kar nekaj) dosledna. Tako bi se v tem besedilu ustavil kvečjemu pri napovedi in začetku posveta.

O čem je govorila Urška Klakočar Zupančič? Razpravo je začela z videozgodbo o tem, kako je iz zavetišča posvojila mačko (kar seveda podpiram), nato pa je bilo veliko govora o zavetiščih, zlasti o slabem finančnem stanju teh, nedopustnosti verig za pse, terapevtskih živalih, eksotičnih živalih, čipiranju in registru mačk itd. Nekoliko je iz vsega štrlela predvsem ureditev zakonodaje na področju zavetišča za rejne živali.

Vse lepo in prav (resno mislim), toda to je res že dolgočasen vzorec. Pravice živali očitno lahko pomenijo zgolj in samo pravice hišnih ljubljenčkov oziroma potencialnih hišnih ljubljenčkov. Vse drugo pade bogve kam. Toda tudi če na primer to sprejmem. Ali se res ŠE VEDNO pogovarjamo o problematiki zavetišč in verigah? Ali to še kar ni urejeno? Ne samo, da zamujate, zamujate še znotraj tega zamujanja.

Nekako tukaj sem nehal spremljati vožnjo vlaka po drugem tiru. Če pogledamo zadevo, predstavljajte si, od zgoraj izgleda to nekako tako. Dva tira, med njima pa neskončna pokrajina, v kateri bivata skupaj veganstvo in pravice živali. Toda tira se ne stketa, pa če se postavimo na glavo. Lahko razpredamo na dolgo in široko o prehranski politiki, vendar ne pridemo do živali, in lahko razpredamo na dolgo in široko o živalih, vendar ne pridemo do prehranske politike.

Skratka, jasen znak, da je mogoče še tako glasno tuljenje o enem ali drugem neverjetno enostavno izmaličiti v nekaj, kar ohranja status quo. Zgodilo se je, da se je veliko govorilo o problematiki zavetišč in o tem, da ni dobro pojesti preveč mesa in to celo prodati kot nek nov korak v zgodovini človeštva. Ali z besedami znanega domačega politika, ki z vsem skupaj verjetno nima nobene zveze: »Pa to je smešno.«

Najprej zato, ker so vse navedene stranke uspele nasloviti tako vprašanje pravic živali kot tudi prehransko vprašanje (kjer so rastlinski prehrani dodale pozitivni predznak). Toda enega in drugega niso nujno nedvoumno zvezale, povezave so ostale nekako v zraku, veliko je bilo predvsem sklicevanja na velferizem in redukcionizem v okviru prehrane, medtem ko je bilo z vidika pravic živali mogoče zaznati predvsem fokus na t. i. hišnih ljubljenčkih. Poseben poudarek je bil pri prehrani namenjen ekološkemu vprašanju, nekoliko pa tudi zdravstvenemu. Omeniti velja še to, da sta SD in Levica v prejšnjih parlamentarnih sestavah vprašanju pravic živali že namenili nekaj besed in v obravnavo poslali nekaj predlogov, konkretno Levica pa je odprla tudi vprašanje veganstva (nekaj članic_ov, tudi parlamentarnih, tudi sledi veganski paradigmi) kot razsežnost vprašanja pravic nečloveških živali.

V predvolilnih soočenjih omenjenim tematikam ni bilo namenjenega prav veliko prostora, čeprav so nekatere stranke to in sorodne teme vnesle tudi v svoje programe. Še največ pozornosti je požel predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob, ko je v enem od soočenj pripoznal, da z vidika ekologije zaužijemo preveč mesa in mesnih izdelkov. Tej izjavi je seveda kasneje sledil pogrom z očitki o nadzorovanju naših krožnikov, zafrkantskimi vizijami o tem, kako bomo meso uživale_i samo na neparne dneve itd.

Skratka, očitki, za katere se zdi, da izhajajo predvsem iz folklornega priklicevanja (fiktivnih ali manj fiktivnih) značilnosti prejšnjega ekonomsko-političnega sistema pri nas. Politična taktika, ki že nekaj časa ne pogrne in ki uspe nadzor videti le v njegovi najbolj vulgarni in skoraj distopični obliki, medtem ko vse druge načine omejevanja (implicitno sistemske, občasno celo subliminalne itd.) spregleda v nekakšni veri v absolutno »naravno« inercijo neoliberalnega kapitalizma.

Zakaj je navedeno pomemben kontekst za pričujoči članek? Tako piše Tatjana Pihlar v članku »Strateški svet za prehrano: vegani veseli, kmetje zaskrbljeni«, ki je dostopen na spletni strani časnika Dnevnik (9. 12. 2022):

»Predsednik vlade Robert Golob je ustanovil strateški svet za prehrano, ki naj bi mu svetoval pri posodobitvi nacionalnih prehranskih smernic. V njem je šest politikov, en predstavnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje in osem javnosti po večini neznanih strokovnjakov, naklonjenih rastlinski prehrani. Iz Lačne bučke, bloga veganske prehrane s kančkom znanosti, so po ustanovitvi strateškega sveta sporočili, da je vlada z njim podprla ‘usmeritev Slovenije za trajnostno vegansko prehrano’. Se poslavljamo od mesa?«

Na sestavo strateškega sveta za prehrano so se negativno odzvale_i že Roman Žveglič (predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije), Andrej Simončič (Svet za kmetijstvo in podeželje), Irena Šinko (ministrica Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) idr. Očitki so sorodni in izražajo »strah pred demonizacijo živinoreje«, »enostransko razumevanje prehrane« itd. Irena Šinko poudarja še, da je bil organ osnovan brez njene vednosti.

Slednje ni zanemarljivo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bi v tovrstne ukrepe moralo biti vključeno, saj predstavlja odločevalno središče, ki se pravic živali in s tem povezane prehrane tudi najbolj tiče. Je bil prisoten strah pred tem, da bi kmetijstvo (vključno z njegovimi lobiji) idejo o svetu preprosto povozilo? Mogoče, toda potem imamo velik problem in nekoliko komično samovoljo premiera (ta mu je bila očitana tudi ob nedavni »policijski aferi«), svet pa bi se lahko izkazal zgolj za brezzobi organ, ki nikakor ne more poseči v sistemsko naravo problema, ampak je tam zaradi …

Hm, zaradi česa? Robert Golob je v preteklosti (med drugim opozarjal na zdravstvene koristi uživanja manjše količine mesa (redukcionizem iz ekonomskih razlogov?), toda zdi se, da je bilo v središču njegovih izjav v resnici vprašanje ekologije, kjer pa, če govorimo zgolj o svetu, ki biva v nekakšnem vakuumu, trčimo ob problem popolne redefinicije celotnega procesa pridelave hrane in seveda vprašanja nečloveških živali v tem krogu. Gre za proces, ki bi zahteval ne samo sodelovanje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ampak tudi mnogih (ali kar vseh) drugih.

Tako pa se zdi, da imamo ponovno opravka izključno z nagovarjanjem posameznic_kov, kar je seveda bistveno in dobrodošlo, vendar ni celotna zgodba, kar še posebej velja v pričujočem primeru, za katerega se zdi, da se sklicuje na človekovo dobro počutje, ekonomsko stabilnost zdravstvenega sistema (krivda je prevaljena na pleča prebivalstva kljub mnogim sistemskim problemom sektorja) in ekologijo, kjer je vprašanje prehrane seveda bistveno in ključno, toda ni edino – in morda še pomembneje: gre za vprašanje, ki ga je nemogoče razreševati, ne da ob tem premislimo naravo trenutne politično-ekonomske paradigme. Obenem v svetu pravijo, da ustanovitev »ne pomeni usmeritve k veganski prehrani, ampak k zdravi in uravnoteženi prehrani«, karkoli naj bi že to pomenilo.

Svet je po svoji sestavi in smotru, ki ga je najti predvsem v obnovi prehranskih smernic (te so pri nas res utemeljene na že zdavnaj ovrženih trditvah nutricionistike), seveda dobrodošel in upati je, da bo vsaj nekoliko prispeval k normalizaciji rastlinske prehrane v širši (zahodni) družbi. Toda po drugi strani se vse, kar obdaja omenjeni svet, zdi preveč poljubno, neobvezujoče in nekako pridigarsko, ne da bi ob tem poseglo v nekatere ključne procese reproduciranja karnističnega sistema. Pri tem je vendarle pomembno poudariti, da je svetu očitana enostranskost pravzaprav nič manj kot nuja, saj lahko šele s tega (vsaj na papirju) skrajnega položaja sploh naslavljamo jedrno težavo.

Toda v splošnem se je težko otresti vtisa, da je bil svet ustanovljen zato, ker preprosto sodi k politiki, kot jo želi predstavljati Gibanje Svoboda, medtem ko si za kaj več niti ne prizadeva. S tem razkriva tudi vsaj določeno mero postdemokratičnih značilnosti sodobnih politik, ki se pogosto naslanjajo zlasti na podobe tega, kar želijo pokazati, da so, namesto da bi tudi v praksi (kot zakonodajna telesa!) izvrševale to, kar želijo pokazati, da so. GS je stranka, ki se sklicuje na progresivnost in aktual(istič)nost, in zdi se, da k temu sodita tudi zavzemanje za ekologijo in dajanje pozitivnega predznaka k rastlinski prehrani. Seveda je eno in drugo nujno, celo jedrno in pomeni bistvene pozitivne premike v družbi, toda bati se je, da je narava platforme (sodobne parlamentarne) politike preprosto nezmožna kanalizirati tovrstne podobe tudi v dejanski učinek.

Tako se v odziv na vzpostavitev sveta že pojavljata dva tipa ugovorov. Prvi je obarvan z očitanjem diktatorskosti, kar je v danih pogojih in naravi ukrepov težko razumeti kot resen pomislek, temveč prej reprodukcijo (kvazi) diametralno nasprotne politične drže, ki se iz tovrstnih očitkov napaja. Drugi tip ugovora se zdi bolj premišljen, govori pa o nekakšni vzpostavitvi boja med mnenji in ga je zaznati že v naslovu omenjenega članka na spletni strani časnika Dnevnik, kjer preberemo »vegani veseli, kmetje zaskrbljeni«. Namesto vsebinske razprave nas torej takoj pričaka vpeljava identitet in s tem nekakšnega kulturnega boja, samo zato, da bi lahko prišlo do ukinitve vsebine. Povedano drugače: prevladujoči narativ želi opozicijo med dvema prepričanjema predstaviti kot nekakšen boj lobijev, med katerimi se vsak bojuje za neke svoje vsebinsko izpraznjene in po bogve kakšnem naključju vzpostavljene ideje. Na to nakazuje že očitek »demoniziranja živinoreje«, kot da ta ne pomeni po svoji definiciji organiziranega morjenja nečloveških živali (cinično se da pripomniti »vsaj stojte za svojimi odločitvami!«). Obenem ni zaslediti vprašanj, kot so »Želimo rešiti življenja velikega števila živali ali ne?«, »Želimo pomembno prispevati k razreševanju ekološke krize ali ne?« ali »Želimo narediti pomemben korak v javnem zdravstvu ali ne?«.

Nedavni Golobov govor na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta se do neke mere gotovo giba po tem polju. Prvi pomemben poudarek govora je stališče, da »ne govorimo o popolnem odrekanju mesu«, drugi (morda pomenljivejši) pa nastopi, ko govorec razkrije kaj so po njegovem osrednje odgovornosti vlade: 1. ozaveščanje o naši prehrani na podlagi znanstvenih dognanj, z vidika zdravja ter trajnostne pridelave ter kot drugo: omogočanje izbire, pri čemer navede primer iz neke slovenske menze, kjer bi naj polovica gostij_ov »brez prisile, le z dobro ponudbo« izbrala rastlinski obrok.

Če na tej točki zanemarim razsvetljenski diskurz o znanosti ter megleno ozaveščanje … Omogočanje izbire je gotovo eden ključnih pojmov in nujnih procesov ter s tem korak v pravo smer. A navedeni primer odseva zamejenost pojma, ki se tokrat znajde zabarikadiran v (neko) slovensko menzo, ob čemer se problemi zdijo bolj ali manj minorni in zasebni, medtem ko prostora za predrugačenje svetovnega prehranskega sistema (kar je pod črto edino kar šteje) oz. dodajanja kamenček v mozaik k temu predrugačenju, pač ni.

Tako je vprašanje, ki se zastavlja: a je trenutna politika pripravljena postopati v tej smeri na celovit način, ki bo naslavljal sistemske spremembe, ki bo torej lahko »premagal« vsakršne meandre v (prehranskih) trendih, vsakršne odzive na morebitne politične in ekonomske krize itd.? Dvomim.

Ampak kje so ob vsem tem sploh nečloveške živali? Zdi se, da so povsem, sistematično in dosledno izpuščene, če ne upoštevamo morebitnih intimnih izbir. Kadar se obračamo k vprašanju pravic nečloveških živali, se vedno znova zatekamo kvečjemu k velferističnim ukrepom za nekatere vrste, k prehranski politiki pač ne. In tako se tukaj skriva še ena nevarnost: bo zagovarjanje poskusa implementacije rastlinske prehrane, ki ne bo povsem rastlinska in nikakor ne kakorkoli zavezujoča, le še en spregled drugih živali? Zdi se, da ima zagovor rastlinske prehrane z vidika ekološkega vprašanja resen potencial, da v svoji poljubnosti, ob ideji “zmanjševanja porabe” itd. doseže nasprotno kot je bilo morda predvideno v krogih zagovornic_kov pravic živali. Zaklale_i bomo toliko manj živali kot smo zmanjšale_i število voženj z avtomobili.

Vsebina mojega sporočila je bila:

Pozdravljeni,

moje ime je Aljaž Krivec in Vam pišem v imenu društva in medija Animot (spletni medij za intersekcijsko obravnavo vprašanja ne-človeških živali). Ker se bližajo državnozborske volitve 2022, je na uredništvu padla odločitev, da na naslove vseh strank/list, ki so napovedale udeležbo pošljemo nekaj vprašanj o tematikah, ki zanimajo naše bralstvo (prvenstveno gre za vprašanje pravic živali, a do neke mere tudi ekologije).

Pričujoči mail je posredovan na “info” naslove vseh strank/list (prosimo za morebitne preusmeritve na primerne organe stranke/liste), kjer skupna lista nima enotnega naslova, je bil mail poslan na naslove posameznih strank/list.

Objava vsebine odgovorov je predvidena v ponedeljek, 18.4. (izjema je, če dobimo odgovore vseh pred tem datumom), zato se zahvaljujemo za vsak odgovor poslan do 17.4. Če odgovor prejmemo naknadno ga lahko tudi dodamo naknadno, a pred volilnim molkom. V skupni objavi odgovorov bodo navedene vse stranke/liste s pripisom odgovora oz. s pripisom, da odgovora ni bilo, objavljeno bo tudi besedilo pričujočega sporočila. V sami objavi ni predviden kakršenkoli komentar odzivov, dopuščamo pa možnost odziva na odgovore v kakšnem kasnejšem, ločenem besedilu.

V grobem nas zanimajo sledeče reči (imejte v mislih, da nas ne zanima zgolj vprašanje hišnih ljubljenčkov in s tem denimo zavetišč, temveč tudi drugih živali, denimo rejnih, laboratorijskih, prostoživečih …):

1. Je vprašanje pravic živali nekaj kar nameravate nasloviti v okviru svoje politike? Imate to vprašanje na kakršenkoli način naslovljeno v svojem volilnem programu?
2. V okviru medija Animot razločujemo med vprašanje dobrobititer pravic živali, pri čemer pravice živali označujejo popoln bojkot uporabe živali v človekovo korist kolikor je to mogoče in izvedljivo, dobrobit živali pa tega bojkota ne predvideva, a zagovarja boljši odnos do uporabljenih živali. Kako se opredeljujete do tovrstnega razločka?
3. Poskus implementacije spoštovanja pravic živali je globoko povezan tudi z vprašanjem ekologije in celo vznika pandemij. Znano je, da bi bil za doseganje podnebnih ciljev nujen prehod k rastlinski prehrani (slednje je tudi predlog EU* katere del smo), obenem pa se z razširjeno živinorejo veča možnost pandemij (tako je denimo največja ameriška zdravstvena organizacija APHA pred leti predlagala moratorij na intenzivno živinorejo). Vidite tudi sami možnost, da k razreševanju vprašanja podnebnih sprememb in javnega zdravstva pristopamo na ta način?
4. Ker je parlament nosilec zakonodajne veje oblasti nas zanima še kaj je nekaj konkretnih zakonskih rešitev, ki jih predlagate, oz. lahko obljubite, da jih boste predlagali v okviru svojega (morebitnega) poslanskega mandata?

Za odgovore, ki jih lahko pošljete na ta mail, se iskreno zahvaljujemo.

Vse dobro,

Aljaž Krivec (medij Animot)

V nadaljevanju objavljamo seznam strank/list (te so razvrščene po abecedi glede na njihovo polno ime), ki so jim bila poslana vprašanja s pripadajočimi odgovori in ustrezno označbo v primerih, ko odgovorov nismo prejele_i. Kadar so bila pred odgovori navajana tudi naša vprašanja smo le-ta izbrisale_i, da ne bi prišlo do podvajanj. Morebitni kasnejši odgovori bodo dopisani.

* Dodano 19.4.2022: Po opozorilu gibanja Povežimo Slovenijo pojasnjujem, da sem s v tretjem vprašanju referiral na točko 2.4. strategije Od vil do vilic (slednja je del t.i. Evropskega zelenega dogovora). V navedeni točki je prehod k bolj (a ne izključno, kot se je morda razumelo iz mojega vprašanja) rastlinski prehrani omenjen kot pozitiven trend z vidika zdravja in varovanja okolja, tehnično gledano pa ne gre za predlog prehoda k (izključno) rastlinski prehrani.

• Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

• Domovinska liga (DOM):
  

  Odgovora nismo prejele_i.

• Državljansko gibanje Resni.ca (Resni.ca):

1. To vprašanje imamo naslovljeno v 27. točki našega programa.

V naši stranki smo se zbrali ljudje, ki imamo zelo spoštljiv odnos do živali, ne samo do hišnih ljubljenčkov, ampak do vseh živih bitij. V ekipi imamo tudi nekaj ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s področjem nege in zdravljenja živali, tako da vam lahko zagotovimo, da je ta tema ena izmed naših prioritet.

2. Spoštujemo stališče, da so tudi živali namenjene vzreji, živa bitja. Navkljub temu moramo najti družben konsenz med tem konceptom in med dejstvom, da je reja živali za izdelke živalskega izvora pomemben del naše kulturne prehranske dediščine. Navkljub temu, da smo v naši stranki tudi vegani in vegetarijanci, verjamemo, da se moramo na tej točki zavzemati najprej za dobrobit živali. Kot družba še nismo dozoreli za koncept uveljavljanja dejanskih pravic živali, zato moramo v dani situaciji narediti največ, kar lahko.

Proizvodnja živil živalskega izvora bo še nekaj časa ostala pomembna kmetijska panoga, vendar lahko kot družba skupaj veliko pripomoremo k temu, da se zagotovi dobrobit živali, se prepove dolge transporte in uvoz živali samo z namenom klanja ter se potrošnike čim bolj neposredno poveže z mestom izvora živali.

Pritisk zainteresirane javnosti bo tako sam ustvaril boljše pogoje med povpraševanjem in ponudbo, pri čemer je potrebno potrošnika spodbujati k temu, da si sam ogleda življenjski prostor živali, način klanja in da spozna rejca živali. Menimo, da se dosedanji koncept skrivanja klavnic in intenzivne živinoreje ne obnese, kajti to nas oddaljuje od sočutja do živih bitij.

S transparentnim pristopom bomo kot družba morali najti konsenz med tem, kaj nam je še sprejemljivo in kaj ne, upoštevajoč tradicijo in nove družbene norme.

3. Zavzemamo se za ukinitev intenzivne živinoreje in menimo, da lahko tukaj začnemo družbeni dialog, ki bo živali vrnil dostojanstvo in možnost za življenje brez bolečin in trpljenja. Naši cilji morajo biti realni in zastavljeni s širšo podporo javnosti. Glede na trende po svetu gojimo upanje, da lahko z osveščenostjo pripomoremo k zmanjšanju uporabe živil živalskega izvora ter jih nadomestimo s kvalitetnimi rastlinskimi proizvodi. V naši kmetijski strategiji smo zapisali prav to, da bomo spodbujali živilsko predelovalno industrijo v novih proizvodih in inovacijah.

V skladu z »The Green Deal«, ki ga je sprejela Evropska komisija, bomo spodbujali aktivnosti in izvajanje ukrepov ter pridobivanje nepovratnih sredstev na področju zdrave, rastlinske prehrane. Spodbujanje proizvodnje in zagotavljanju zdravega, okolju prijaznega prehranskega sistema in predvsem tudi o dostopu do takšne zdrave in čim manj predelane hrane. Davčne spodbude bi olajšale prehod na trajnostni prehranski sistem in spodbudile potrošnike, da se odločijo za trajnostno in s hranili bogato prehrano (uravnoteženo prehrano). Zdrava in nepredelana hrana bi tako postala cenejša. Cena hrane naj odraža dejanske stroške v smislu omejenih naravnih virov, onesnaževanje okolja, emisij toplogrednih plinov in drugih zunanjih virov na okolje. Potrebno je slediti tej strategiji in spodbujati kmetijske panoge, ki so tržno zanimive, ki so korektno plačane in katere je možno realizirati na obstoječih poljedelskih površinah. Spodbujanje čim večje prehranske samozadostnosti naše države pomeni tudi spodbujanje proizvodnje novih, predvsem rastlinskih izdelkov, katerih prodaja je v strmem porastu. S tem zmanjšamo porabo naravnih virov in hkrati spodbujamo zdrav življenjski slog.

4. Zavzeli se bomo za znižanje davčne stopnje, kar bi posledično pomenilo nižjo ceno zdravil, hrane za živali in veterinarskih storitev. Trenutno so veterinarske storitve obdavčene po 22% stopnji, za rejne živali 9,5 %, kar je popolni nesmisel.

Ponovno bomo dali pobudo za spremembo Zakona o zaščiti živali ter Zakona o veterinarstvu, v razpravo o predlogih spremembe obeh zakonodaj bomo vključili širšo zainteresirano javnost. Menimo, da je neposredna demokracija edina prava pot za doseganje širšega družbenega konsenza.

Zakon o zaščiti živali potrebuje dodatne varovalke na področju rejnih živali, ter dodatne mehanizme za zaščito živali, v primeru ugotovljenih nepravilnosti, prav tako je potrebno urediti področje vzreje pasemskih psov (preprečitev pretirane obremenjenosti psičk, izkoriščanje sistema itd.).

Zakon o veterinarstvu potrebuje osvežitev na področju financiranja nalog, ki spadajo pod okrilje države in hkrati ureditev sistema sofinanciranja veterinarskih storitev in zdravil za posamezne skupine živali.

• Gibanje SVOBODA (SVOBODA):

1. V Gibanju Svoboda v programu opozarjamo, da naša naravna in kulturna krajina ni samoumevna. Soočamo se z vrsto pomembnih okoljskih vprašanj, ki bodo odločila kakšna bo krajina oziroma okolje v katerem bomo živeli v prihodnje. Zato se zavzemamo ZA! Bolj trajnostno kmetovanje in zaščito živali. Spodbujali bomo trajnostno in ekološko kmetovanje z uporabo novih tehnologij. Zmanjšali bomo porabo in povečali nadzor nad rabo fitofarmacevtskih sredstev in spodbujali večji delež samooskrbe s hrano. Podprli bomo ukrepe za humanejše ravnanje z rejnimi živalmi.

2. Najbrž ni veliko ljudi med nami, ki bi nasprotoval dobrobiti živali. Živali so od marca 2020 opredeljena tudi kot čuteča bitja, saj je Državni zbor sprejel novelo stvarnopravnega zakonika, s katerim je prišla v veljavo tudi nova opredelitev živali kot čuteča bitja in ne več kot stvari. Tudi ostala sprejeta zakonodaja na področju zaščite živali zvišuje standarde odnosa ljudi do živali. Slednje velja za ti. udomačene in rejne živali. Sicer pa imamo po našem mnenju v Sloveniji zgledno urejeno tudi upravljanje z divjadjo,  ki je trajnostno in zagotavlja tudi ekološko funkcijo. Edina težava pa se pojavlja pri upravljanju z velikimi zvermi, ki so v Sloveniji medved, volk in ris. Vse tri so zavarovane s predpisi RS in tudi predpisi EU. Za njihovo dolgoročno ohranitev pa je ključno sobivanje z ljudmi oziroma konflikti, Na tem področju pa ni ne ustrezne strategije upravljanja in ne sprejetega družbenega konsenza. Kar bo treba v novem mandatu nujno nasloviti.

3. V Gibanju Svoboda se zavedamo, da sedanji sistem oskrbe s hrano  v bogatih državah, med katere se v svetovnem merilu uvršča tudi Slovenija, povzroča (pre)veliko količino izpustov toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe. Znanstveniki opozarjajo, da bi morali za bolj okolju prijazen način prehranjevanja zmanjšati porabo mesa, kupovati sezonsko in lokalno pridelano hrano itd. Iz okoljskega vidika je najbolj obremenjujoča hrana živalskega izvora, predvsem meso. Stališče znanosti je enotno, da je brezmesna prehrana primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih in za vse stile življenja. Poleg tega brezmesna prehrana tudi zmanjšuje tveganje za nastanek številnih kroničnih bolezni (sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni, debelosti, raka…). Zato v Gibanju Svoboda resno razmišljamo o tem, da bi v vzgojno-izobraževalnih zavodih, zdravstvenih, socialnovarstvenih zavodih in zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, torej tam kjer država svojim oskrbovancem streže tudi hrano, uvedli obvezni brezmesni dan v tednu. Slednje bi po našem mnenju imelo vpliv na prehranjevalne navade in s tem pozitiven vpliv na zdravje oskrbovancev oziroma prebivalcev, pa tudi na rejne živali in okolje. Država pa bi s tem dala zgled tudi preostalim potrošnikom in ostalim deležnikov v živilski verigi, gostincem …

4. Državni zbor je v tem mandatu sprejel 2 noveli zakona o zaščiti živali, pri čemer so bila v zadnjo novelo uvrščene dobre rešitve glede odgovornega lastništva in ravnanja z živalmi. Kljub omenjenim dobrim rešitvam pa bi veljalo v prihodnje še posebej razmisliti o tem, da bi se zakonsko regulirala prepoved t.i. nezdrave vzreje oziroma vzreja nezdravih živali, ki temelji na značilnostih, ki povzročajo živalim bolečine ali škodijo njihovemu zdravju. Prav tako bi morala država razmisliti o ureditvi zaščite rejnih živali oziroma zavetišču za rejne živali na ravni države.

Če hočemo živalim nuditi ustrezno zaščito, bo treba spremeniti tudi Kazenski zakonik. Danes živali v kazenskem pravu niso več izenačene s pojmom stvari, prav tako niso izenačene z ljudmi. Živali lahko utrpijo drugačne vrste škode kot stvari, saj so lahko za razliko od predmetov tudi mučene. Člen o mučenju živali iz kazenskega zakonika ima pomanjkljivost, saj se nanaša le na primere, ko storilec surovo ravna z živaljo, po nepotrebnem povzroča njeno trpljenje, jo trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin. V tem kaznivem dejanju niso zajeti tudi primeri, ko nekdo ubije žival brez povzročanja dolgotrajne bolečine ali ko ukrade tujo žival. Ker so živali namesto stvari namreč postala čuteča bitja, kazniva dejanja, ki so se uporabljala za kraje in usmrtitve živali, po novem več ne veljajo.

• Levica:
  

(odgovor prejet 19.4.2022)

1. Vprašanje pravic živali je nekaj kar v okviru svoje politike naslavljamo že od prej. V našem programu najdete poglavje, namenjeno dobrobiti živali.

2. Zavedamo se, da je dobrobit živali bolj pomembna iz človekovega gledišča, pravice živali pa so tema, ki je ne moremo naslavljati antropocentrično. Zavedamo se, da kapitalističen sistem poleg človeka izkorišča tudi živali. Bojkot uporabe živali vidimo kot nekaj, kar je izvedljivo v prihodnosti le s širokim družbenim konsenzom. Za izgradnjo tega konsenza pa je vprašanja ureditve pravic živali v javnosti čim bolj pogosto in sistematično odpirati z namenom osveščanja, zlasti v navezavi na druge družbene probleme.Načeloma se vsi ljudje strinjajo, da živali trpijo zaradi človeka, hitro pa se začne to trpljenje ignorirati, ko človeku ta žival ne prinaša koristi. V parlamentu so se v zadnjih štirih letih na tak način pojavili zakoni o odstrelu medvedov in volkov, pa zakon o afriški prašičji kugi. Vsi ti zakoni niso jemali v obzir živali kot živih bitij, ampak kot predmete, ki jih je ob škodi potrebno na hitro odstraniti v primeru škode, niti se niso ozirali na številčno stanje populacij, v primeru medvedov in volkov pa tudi ne na dejstvo, da gre za ogroženi vrsti.

3. Da. V programu smo sicer to navedli pod poglavjem kmetijstvo – spodbujali bomo proizvodnjo rastlinske hrane za ljudi. Ne le, da je to bolj prostorsko in ekološko vzdržno, celo priporočljivo je za človeka, da se prehranjuje z več vlakninami in da je pretežno rastlinsko hrano.

4. V programu za volitve 2022 se zavezujemo, da bomo uredili ustrezne življenjske pogoje za živali, ki so čuteča bitja. Odpravili bomo neustrezne rejne prakse, ki povzročajo trpljenje živali. Prepovedali bomo baterijsko rejo živali in izboljšali bivalne pogoje za živali v hlevski reji ter spodbujali prosto rejo vseh rejnih živali. Prav tako se zavzemamo za čim krajše prevoze rejnih živali in prepoved vseh prevozov živih živali, ki so daljši od 4 ure.

Okrepili bomo nadzor in uvedli strožje kaznovanje za prekrške na področju zaščite živali. Finančno in kadrovsko bomo okrepili predvsem nadzorne organe, ki skrbijo za izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja zaščite živali. Zavzeli se bomo za strožje sankcioniranje namenskega mučenja živali in okrepili nadzor nad zagotavljanjem primernih življenjskih pogojev in ravnanjem z rejnimi kot domačimi živalim..

Prepovedali bomo nepotrebno trpljenje živali, začenši s prepovedjo uporabe vseh vrst živali v cirkusih in njim podobnih prireditvah. Prav tako bomo prepovedali poskuse na primatih in ostalih vrstah s primerljivo stopnjo samozavedanja ter prepoved njihovega nadaljnjega razmnoževanja v ujetništvu. Določili bomo stroge standarde glede prodaje živih živali v trgovinah.

Izboljšali bomo delovanja zavetišč za živali. Zagotovili bomo zadostna sredstva za zagotavljanje ustreznih pogojev za delovanje zavetišč za živali. Ta v nobeni meri ne smejo biti odvisna od prostovoljnega dela in morajo brez izjeme zagotavljati nastanjenim živalim čim boljše življenjske pogoje. Skrb za živali ne sme temeljiti na profitni logiki, ampak na medvrstni solidarnosti in pomoči.

• Lista Borisa Popoviča (LBP):
  

1. Vsekakor, v Listi Borisa Popoviča- Digitalizirajmo Slovenijo smo pod poglavje skrb za živali zajeli tako varstvo živali kot tudi njihove pravice. Zlasti slednje se nam zdijo zelo pomembne in menimo, da bi morali zakon o varstvu živali v naši državi napisati na novo.

• Lista Marjana Šarca (LMŠ):

1. Da. Ena izmed 373 rešitev v programu naše stranke je tudi etično ravnanje z živalmi in dosledno upoštevanje njihove dobrobiti ter izogibanju njihovemu nepotrebnemu trpljenju. Zavedamo se namreč, da kljub zadnjim spremembam Zakona o zaščiti živali, ki so odgovorile na nekatere pereče izzive s tega področja, obstaja še veliko prostora ter načinov, kako izboljšati raven odgovornega ravnanja z živalmi.

2. V Sloveniji za prehranjevanje ubijemo več kot 40 milijonov živali na leto. Zadnji nedopustni dogodki v živalsko industrijskih obratih so le potrditev več, da v Sloveniji, vzporedno z zakonitimi usmrtitvami, še vedno obstajajo namerna mučenja živali ter odkloni od etične pridelave živil živalskega izvora. V LMŠ smo mnenja, da moramo nemudoma, zlasti v okviru industrijske živinoreje, preiti na zvišanje minimalnih standardov na področju usmrtitev živali za prehranjevanje. Dobrobiti živali ne razumemo samo v okviru področne zakonodaje v smislu preprečevanja bolečine, trpljenja in bolezni. Zakonodaja mora čim bolj strmeti k zasledovanju užitka, veselja in drugih pozitivnih občutkov, ki jih imajo živali. Trajnostno in etično napredne prakse živinoreje že lahko opazimo na nekaterih kmetijah po Sloveniji, ki se odlično prepletajo s sodobno tehnologijo ter sonaravnim kmetovanjem. Strateški načrt Skupne kmetijske politike

2023–2027 v intervencijah za »dobrobit živali« v določeni meri omenjenim vsebinam že namenja spodbude, vendar je predvsem pomembno – in to je tudi moralna dolžnost odgovorne kmetijske politike – da se čim prej oblikuje splošna razprava z vsemi relevantnimi deležniki, kjer bi se na novo opredelili ter dvignili minimalni etični standardi na področju živinoreje ter zakola živali. Spremembam morajo smiselno slediti izobraževalni programi za deležnike ter nadzorstvo pristojnih organov. Izboljševanje okolja za živali seveda pomeni tudi višje stroške za rejce, zato morajo višjim minimalnim standardom slediti tudi ukrepi pomoči, na podlagi katerih bodo lahko rejci in klavnice višje standarde tudi izpolnjevali.

3. Vprašanja vzrokov in razlogov za podnebne spremembe, ekologije in pandemije so zelo kompleksna in heterogena. Zato se morajo  javne politike tega lotevati interdisciplinarno in z dolgoročnim načrtom aktivnosti stremeti k temu, da se začne dejansko globalno urejati vprašanje globalnih podnebnih sprememb in ekologije. Pandemije pa so sploh posebna kategorija, ki jo je kot takšno tudi potrebno obravnavati. Mi se bomo zavzemali za implementacijo jasnih rešitev, ki smo jih zapisali v naš program in se lotevajo vseh teh zelo zahtevnih izzivov.

4. V LMŠ se bomo zavzemali za nadgradnjo področnih zakonodaj na način oblikovanja določb, ki bodo ustrezno sankcionirale vsakršno zavržno dejanje mučenja in zanemarjanja živali, vse z namenom, da se posameznike odvrne od takih dejanj. Sankcije za nedopustna in neprimerna ravnanja bi morala imeti večjo odvračilno moč. Kaznivo dejanje mučenja živali je mogoče v skladu s Kazenskim zakonikom izvršiti le naklepno in se žal omejuje zgolj na kaznivost tistih naklepnih dejanj, ki jih je mogoče prepoznati kot surovo ravnanje ali nepotrebno povzročitev trpljenja.

Poleg tega podpiramo tudi široko razpravo o tem, da bi v Sloveniji po vzoru tujih primerov ustanovili posebno službo, ki bi bila zadolžena samo za preiskovanje in obravnavanje primerov mučenja živali, torej službo, ki bi se ukvarjala z izvajanjem predpisov o zdravstvenem stanju živali.

• Naša dežela, stranka dr. Aleksandre Pivec (ND):

(odgovor prejet 21.4.2022)

1. Vprašanje skrbi za dobrobit živali smo naslovili v programskem dokumentu in sicer: “Prilagoditi je potrebno zakonodajo s področja varstva živali, ki so čuteča bitja, ter temu ustrezno prilagoditi podzakonske akte po področjih. Ključna je definicija kaznivega dejanja glede mučenja živali in izrekanje visokih denarnih kazni zoper mučitelje.” Do programa lahko dostopate na https://nasadezela.si/program2022/

2. V stranki Naša dežela vsekakor zagovarjamo skrben, spoštljiv in odgovoren odnos do živali.

3. Živinorejo v Naši deželi vidimo kot neizogiben način zagotavljanja prehranske varnosti. Prehod na hrano izključno rastlinskega izvora se nam v tem trenutku ne zdi mogoč, med drugim tudi z vidika okoljske vzdržnosti, saj bi globalna preskrba s hrano rastlinskega izvora povečala obseg transporta, predelovalne industrije in skladiščenja. V Naši deželi težimo k racionalizaciji porabe hrane in zmanjšanju zavrženih živil, čim večji samooskrbnosti z sezonsko in lokalno pridelano hrano.

4. V Naši deželi si bomo prizadevali za prilagoditev zakonodaje s področja varstva živali, ki so čuteča bitja ter temu ustrezno prilagodili podzakonske akte po področjih. Ključna je definicija kaznivega dejanja glede mučenja živali in izrekanje visokih denarnih kazni zoper mučitelje.

• Nestrankarska LJUDSKA LISTA gibanja Zdrava družba (ZD):
  

Spoštovani,

iskrena hvala za vaše sporočilo. Spodaj vam podajamo odgovore na vaša vprašanja po točkah, kot ste jih postavili.

1. Da, pravice živali je absolutno potrebno nasloviti in jih nameravamo nasloviti. V objavljenem volilnem programu tega nismo izpostavili, ker ocenjujemo, da ljudje žal še ne razumejo pomena tega vprašanja v zadostni meri.

2. Vaš razloček je logičen in v teoretičnem smislu dobrodošel. Nas zanima praktični vidik, ki zajema konkretne ukrepe za zmanjšanje nasilja v družbi v kar spada tudi nasilje do živali. Smiseln se nam zdi realen pristop do ozaveščanja, dvig zavesti je pogoj za vse ostalo. Za določene ukrepe mora prvo obstajati kritična mase podpore pri državljanih.

3. Da. Vsekakor. Sprememba odnosa do živali bi k ohranjanju okolja in zdravja lahko bistveno prispevala. Pri tem ne mislimo samo na fizično zdravje temveč tudi mentalno in socialno.

4. V prvi fazi zavzemanje za ukinitev škodljivih subvencij in podpora vpisu v ustrezne akte, da so živali čuteča bitja. Tudi naloge veterinarske inšpekcije glede mučenja živali bi morala postati realnost, ne neka obrobna teoretična eksotika.

ekipa gZD

• Nova Slovenija – krščanski demokrati (NSi):

Spoštovani,

V Novi Sloveniji smo za vaša vprašanja pripravili odgovore v našem volilnem programu, ki je dostopen na tej povezavi:

https://nsi.si/odlocno-naprej-vladni-program-nsi-2022-2026/

Več pa si lahko preberete tudi v našem temeljnem programu: https://nsi.si/stranka/temeljni-program/

Lep pozdrav,

Služba za odnose z javnostmi NSi

• Piratska stranka (Pirati):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

Povežimo Slovenijo (PoS):

(odgovor prejet 19.4.2022)

1. V Povežimo Slovenijo ocenjujemo, da je trenutni pravni okvir zaščite živali v Sloveniji, ki ga določa Zakon o zaščiti živali, ustrezen, zato na tem področju večjih sprememb ne predvidevamo. Popolnoma pa podpiramo še dodatno povišanje ravni dobrobiti živali v kmetijski proizvodnji, ki je sicer že sedaj na precej visoki ravni, a obstajajo še določene rezerve, predvsem na področju prevoza živih živali, ki jih je januarja letos v svoji resoluciji prepoznal Evropski parlament.

2. Kot že omenjeno, ocenjujemo, da je pravni okvir s področja zaščite in dobrobiti živali ustrezen. Ne podpiramo pa prepovedi uporabe živali v človekovo korist, saj bi to na eni strani ubilo živinorejo, ki je na številnih območjih Slovenije ključna za ohranjanje kulturne krajine, preprečevanje zaraščanja in ohranjanje živega podeželja, poleg tega pa bi s tem lahko tudi posegli v pravice lastnikov hišnih živali ali ljubljenčkov, saj nenazadnje ljudje kupijo hišnega ljubljenčka primarno zaradi zadovoljevanje lastnih želja ali potreb po druženju z njimi.

3. Prehod k rastlinski prehrani ni predlog EU, pač pa tako Skupna kmetijska politika EU (SKP) kot (nezakonodajna) Strategija od vil do vilic krepita trajnost evropskega kmetijstva in ustreznejšo implementacijo okolju prijaznejših kmetijskih praks. Vse preveč pozabljamo, da je v kmetijskem sektorju EU, predvsem po zaslugi SKP, kot edinemu gospodarskemu sektorju od l. 1990 do danes uspelo zmanjšati emisije toplogrednih plinov za preko 20%, in to kljub občutnemu povečanju obsega proizvodnje in zmanjšanju deleža kmetijskih površin. Kar se Slovenije tiče, smo glede stopnje intenzivnosti kmetijske proizvodnje, gledano primerjalno z ostalimi državami EU, predvsem na S in Z delu Evrope, na spodnjem delu. Seveda pa je trende krepitve trajnosti kmetijske proizvodnje treba okrepiti.

Z intervencijami SKP moramo krepiti družinske kmetije in generacijsko obnovo v kmetijstvu ter investicije v večjo modernizacijo na kmetijah, kar bo imelo pozitivne učinke tako na krepitev samooskrbe s hrano, prihodke kmetov, trajnost kmetijske proizvodnje in ohranitev tradicionalne krajine, od česar imajo korist tudi ostali sektorji gospodarstva, kot je npr. turizem.

4. V gibanju Povežimo Slovenijo smo prvič v zgodovini samostojne Slovenije v skupno kandidatno listo povezali liberalno-gospodarski, ljudsko-socialni in zeleni steber. Prepričani, da mora vsaka rešitev najprej odgovoriti na tri ključna vprašanja:

• KAJ JE DOBRO ZA LJUDI?
• KAJ JE DOBRO ZA GOSPODARSTVO IN KMETIJSTVO?
• KAJ JE DOBRO ZA NARAVO?

Presegamo ideološko osredotočenost zgolj na lasten program. Ne bo nam težko sprejeti rešitev iz programov konkurenčnih list, če so v dobro skupnosti.

S področja kmetijstva bomo zagotovili naslednje:

o   Prehransko samooskrbo in zdravo domačo hrano za potrošnika. Večjo podporo kmeticam, kmetom in vsem mladim na podeželju;

o   Vzpostavitev zavezništva med slovenskim kmetom in slovenskim potrošnikom, ki zagotavlja kvalitetno hrano potrošniku in dostojno življenje kmetu, v primeru izrednih razmer, pa je to zavezništvo jamstvo, da nihče ne bo ostal lačen;

o   Preko 300 milijonov evrov, ki se letno porabijo za prehrano v vrtcih, šolah, bolnišnicah, drugih javnih zavodih, v vojski in drugih državnih ustanovah, bomo prednostno namenili v Sloveniji pridelani hrani.

• Skupna lista Naša prihodnost in Dobra država (SNP + DD):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

• Slovenska demokratska stranka (SDS):

Spoštovani,

zahvaljujemo se za vaše sporočilo in za vsa vprašanja, ki ste nam jih posredovali. V nadaljevanju posredujemo odgovore Slovenske demokratske stranke:

1. V Slovenski demokratski stranki si vseskozi prizadevamo za osveščanje, informiranje in tudi za izobraževanje, da bi tako dolgoročno preprečili neodgovoren odnos do živali. V luči varstva in zaščite živali smo bili tudi predlagatelji spremembe zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih.

2. Naš temeljno stališče je, da so živali, s katerimi sobivamo, čuteča bitja z vrsto specifičnih potreb, ki jih moramo spoštovati in upoštevati, če jim želimo omogočiti dostojno življenje brez trpljenja.

3. V Slovenski demokratski stranki se zavzemamo za čim večjo pridelavo lokalne ekološke hrane, ki od njive do krožnika potuje najkrajši čas, tudi na področju živinoreje. Pri živinoreji sicer ne moremo mimo dejstva, da je kupec še vedno tisti, ki z nakupom in povpraševanjem odloča, kaj bo trgovec postavil na polico. In kot kažejo podatki, se v Sloveniji potrošnja mesa na prebivalca počasi niža, medtem ko se potrošnja zelenjave iz leta v leto veča.

4. Verjamemo, da je potrebno nadaljevati s spodbujanjem praks, kjer je poskrbljeno za dobrobit živali, tako na področju domačih živali, kot tudi živinoreje in v to smer bo šlo tudi naše nadaljnje delo.

• Slovenska nacionalna stranka (SNS):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

• Socialni demokrati (SD):

(S strani SD smo prejele_i dvojne odgovore, ker pa je med njimi nekaj različnih poudarkov objavljamo obe verziji, opomba AK)

1. Da, vendar ne v zaokroženem poglavju, kjer bi bila na enem mestu zbrane potrebne spremembe. Socialni demokrati želimo nadaljevati s spreminjanjem zakonodaje, da bo s praktičnimi zapovedmi in prepovedmi v praksi zaživelo novo pojmovanje živali kot čutečih živih bitij. Potrebna je sprememba Kazenskega zakonika za učinkovito varstvo dobrobiti in pred mučenjem živali. Ob tem moramo okrepiti Veterinarske inšpekcije, javno objavljanje števila prijav zanemarjenih živali, število uvedenih prekrškovnih postopkov ter število odvzetih rejnih in hišnih živali ter možnost za dodelitev javnih pooblastil za varovanje javnega interesa nevladnih organizacijam. Podpiramo tudi drugačno obliko financiranja zavetišč in državno financiranje zavetišča za rejne živali.

1.1. Že tekom aktualnega mandata smo si ravno Socialni demokrati prizadevali za spremembo Stvarnopravnega zakonika za novo pojmovanje živali kot čutečih živih bitij, ki je bila tudi sprejeta. To pomembno spremembo smo nato implementirali tudi v predlogu Zakona o zaščiti živali, s prvopodpisano poslanko mag. Meiro Hot, ki pa žal ni dobil potrebne podpore. Kasneje je bil sicer potrjen vladni zakon, ki je povzel nekaj naših predlogov, bo pa potrebno narediti še bistveno bolj odločne korake za večjo uveljavitev pravic živali. Položaj živali tako naslavljamo tudi v našem programu, res pa je, da ne v zaokroženem poglavju, kar pa ne pomeni, da bi živali in njihovo dobrobit postavljali v ozadje. Še več, delo bomo nadaljevali ter v sodelovanju z organizacijami za zaščito živali ter posamezniki strmeli k uveljavitvi takšne zakonodaje, na katero bomo kot družba in država ponosni, ne pa da se moramo, tudi ob grozljivih medijskih pričevanjih o mučenju živali, stalno spotikati ob nezainteresiranost določenega dela politike in pomanjkanje razumevanja, zakaj je skrajni čas, da politika  živalim da mesto, ki ga je odgovorna dati.

2. Socialni demokrati smo predlagali spremembo Stvarnopravnega zakonika, ki je uveljavil novo pojmovanje živali kot čutečih živih bitij in s tem uredil poseben položaj živali. Živali so čuteča živa bitja, ki so deležna posebne zaščite. Živali ne moremo in ne smemo – tudi – pri urejanju njihovega položaja in ravnanja z njimi na civilnih področjih – gledati zgolj kot na predmet, ki ga človek obvladuje. Njihova funkcija ni samo in izključno – služiti in izpolnjevati interese lastnika. Uveljavlja uporabo posebnih pravil, ki urejajo dopusten način ravnanja z živalmi, in obveznosti, ki jih imamo ljudje do njih, tako da jim je – kot čutečim živim bitjem zagotovljena njihova dobrobit ter da se čovek tudi pri izvrševanju svojih stvarnih pravic vzdrži ravnanj, ki živalim povzročajo nerazumno trpljenje. To pomembno spremembo smo nato uveljavili tudi v Zakonu o zaščiti živali in s tem poenotili definicije iz prejšnjega zakona.

2.2. Socialni demokrati spoštujemo posameznike in društva, ki s svojimi aktivnostmi pripomorejo k zavedanju ter tudi konkretnemu spreminjanju zakonodajne ter družbenih prepričanj za večjo zaščito živali. Naša skupna prizadevanja, ki smo jih, tudi zaradi izjemnega angažmaja poslanke Socialnih demokratov mag. Meire Hot, uspeli implementirati skozi številne ukrepe za večjo pravno zaščito živali in nasploh za njihovo dobrobit, bodo imela pomembno mesto naše politične dejavnosti tudi v prihodnjem mandatu. Tolmačenja o različnih vidikih dobrobiti in pravicah živali smatramo za povsem legitimna, morebitna različnost interpretacij pa je drugotnega pomena, ko je, po naši oceni,  cilj skupen in jasen – prizadevanje delati za dobrobit živali.

3. Slovenija je tradicionalno močno povezana z živinorejo, pridelavo in predelavo mesa. Tega močnega gospodarskega, kulturnega in vedenjskega vzorca ni mogoče spreminjati čez noč. Tisto, za kar moramo poskrbeti, je skrb za dobrobit živali v celotnem njihovem življenjskem ciklu, predvsem s preprečevanjem mučenja, zlorab, pa tudi z napredkov pogojev bivanja živali. Socialni demokrati si prizadevamo, da bi država spodbudila večji obseg pridelovanja zelenjave in sadja, kar bi z zmanjšanjem vloge živinoreje imelo tudi pozitivne učinke na zmanjšanje toplogrednih plinov. Podpiramo veganske prehranjevalne navade, potreben bo pa verjetno čas več generacij, da se bo močna navezanost na meso v jedilniku začela spreminjati.

3.3. Vsakršno znanstveno dognanje si zasluži pozornost politike, ki pa je odgovorna presoditi, na kakšen način in s kakšnimi ukrepi dognanja implementirati, da bodo ta najbolj koristila celotni družbi.

4. Socialni demokrati smo predlagali spremembo Stvarnopravnega zakonika, ki je uveljavil novo pojmovanje živali kot čutečih živih bitij. To pomembno spremembo smo nato uveljavili tudi v Zakonu o zaščiti živali. Menimo pa, da je to šele prvi korak k celoviti spremembi pravnega položaja živali, ki se mora zgoditi kot posledica novega pojmovanja. V vseh vidikih življenja živali nas še čaka uveljavljanje njihove dobrobiti.

4.4. V programu predlagamo spremembe zakonodaje, da bo tudi s praktičnimi zapovedmi in prepovedmi v praksi zaživelo novo pojmovanje živali kot čutečih živih bitij. Potrebna je sprememba Kazenskega zakonika za učinkovito varstvo dobrobiti in pred mučenjem živali. Ob tem moramo okrepiti Veterinarske inšpekcije, javno objavljanje števila prijav zanemarjenih živali, število uvedenih prekrškovnih postopkov ter število odvzetih rejnih in hišnih živali ter možnost za dodelitev javnih pooblastil za varovanje javnega interesa nevladnih organizacijam. Podpiramo tudi drugačno obliko financiranja zavetišč in državno financiranje zavetišča za rejne živali.

• Stranka Alenke Bratušek (SAB):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

• VESNA – zelena stranka (VESNA):

Spoštovani,

najlepša hvala za poslana vprašanja. V VESNI – zeleni stranki smo prepričani, da so slovenske stranke na tovrstne pobude pred volitvami že odgovarjale, po volitvah pa je marsikatera pozabila nanje. V VESNI – zeleni stranki obljuba velja. Svoje zaveze smo predstavili v dodelanem programu, ki ga najdete na https://www.vesnazelenastranka.si/program/, in jih bomo z vso odločnostjo uresničevali tudi po volitvah.

Prijazen pozdrav,

ekipa Vesne

• Za ljudstvo Slovenije (ZLS):
  

(odgovor prejet 18.4.2022)

1. Absolutno je to eno od pomembnih vprašanj, ki se jih moramo kot družba lotiti celostno in odgovorno. Naši člani in podporniki v tej smeri na terenu ves čas aktivno delujejo, tako, da je to za nas povsem logično ravnanje. Kot družba smo večsmerno zašli; za nas je nesprejemljivo vsako preizkušanje na živalih za namene lepotne, kozmetične industrije.

2. V tem trenutku naša družba še ni zrela za popolno abstinenco. Vzgoja za dobrobit živali od malih nog je ključna. V stranki Za ljudstvo Slovenije nameravamo inkluzivno in celostno pristopiti k problematike preventive in zdrave prehrane, kar se že navezuje na vaša naslednja vprašanja. Stvari so zelo prepletene. Zato ves čas poudarjamo, da moramo delovati celostno in se zavedati izhodišča: “Kar se Janezek nauči, Janezek zna.”

3. Kot smo zapisali se vprašanja povezujejo, navezujejo. Slovenija s svojimi geografskimi značilnostmi in z vidika vzpodbujanja samooskrbe ne bi potrebovala intenzivne živinoreje. Potrebovala bi pametno “upravljanje” z naravnimi viri in targetirano uporabo dobre kmetijske zemlje, ki je v naši stranki definitivno nikoli ne bi namenili za izgradnjo donosnih predmestnih sosesk.

4. Verjetno veste, da se zavzemamo za spremembo Ustave, prehodno tehnično Vlado in revizijo stanja države. Menimo, da je naš trenutni položaj izjemno slab. Zato je to naš prvi korak. Kar se tiče sprememb zakonodaje gre naš načrt v smeri spodbujanja manjših samooskrbnih kmetij in čimprejšnjega uzakonjenja živalske policije; vemo, da je bilo o tem veliko govora, do realizacije pa ne pride.

• Zavezništvo Osvobodimo Slovenijo (ZOS):
  

  Odgovora nismo prejele_i.
  

Kako doumeti razlog za tako odločitev? Interpretacij je mnogo. Osebno se mi ponuja razlaga skozi prizmo globalne politike, kjer je mogoče razbrati, da se Južna Koreja priključuje nezaključenemu krogu t. i. Zahodnih držav, kar se kaže tako v nastopanju na trgu (na primer industrija elektronike in avtomobilska industrija) kot tudi v okviru kulture (na primer globalni fenomen K-popa in južnokorejski film). Zdi se, da prepoved uživanja pasjega mesa sodi zraven ter naredi tudi razliko med Južno Korejo in nekaterimi drugimi državami v njeni geografski bližini. To tezo morda podpira dejstvo, da se ob uživanju pasjega mesa v Južni Koreji pogosto omenja »podobo v globalni skupnosti«.

Tej potezi ne pripisujem samoumevnega (pozitivnega) predznaka. Tovrstna sprememba namreč ne pomeni nujno (oziroma zelo verjetno ne) tudi spremembe v odnosu do (vseh) nečloveških živali, temveč samo novo razumevanje pasje vrste (v nekem zamejenem geografskem prostoru), ki ni več razumljena kot vrsta za prehrano, ampak kot hišni ljubljenček (s čimer lahko seveda pade tudi v nov problem vzreje, probleme v zavetiščih itd.), kar pa, četudi ima očitne prednosti za posamično vrsto, ne pomeni nujnih pozitivnih sprememb za druge živalske vrste. Ali bo pasje meso v državi, katere poraba mesa je sicer skoraj dvakrat nižja od naše, preprosto nadomestilo neko drugo meso (kar pomeni, da bodo na račun izboljšanega položaja psov umirala druga bitja)?

Veganstvo seveda zavrača uporabo katerekoli živalske vrste za človeško prehrano (in druge namene), zaradi česar je že izoliranje ene same vrste kot »neužitne« neveganska poteza, kar pa ne pomeni, da se ne da nečesa naučiti iz nje.

V oči pade podatek, da 84 % Južnokorejk_cev nikoli ni poskusilo pasjega mesa in ga tudi ne nameravajo v prihodnosti (60 % Južnokorejk_cev podpira prepoved). Kljub temu odstotku ljudi so besede Mun Dže Ina še vedno razmeroma odprte … Ali drugače: očitno potrebujemo za tovrstne poteze zelo prevladujoče soglasje. In še: zelo mogoče je, da iz teh ali onih razlogov ne uživaš pasjega mesa, vseeno pa meniš, da ni potrebna prepoved te prakse (24 % južnokorejskega prebivalstva). Na tej točki je vprašanje pravic (psov) privatizirano in depolitizirano.

Očitno je država, ki dopušča uživanje pasjega mesa, zelo priročna za t. i. single issue akcije različnih gibanj, ki vsaj v neki obliki naslavljajo vprašanje živali. Primer Južne Koreje potencialno izkazuje, da gre za tek na dolge proge (ponovno: kar 84 % prebivalstva ta praksa ni in nikoli ni bila v interesu, vendar se v neki meri vseeno zakonsko ohranja) in da se med tem tekom odpre prostor za orientalizem, majhne kulturne rasizme itd. Očitno pa se ne odpre prostor za širšo naslovitev vprašanja pravic nečloveških živali … Niti na primer na ravni prehoda od psov do pregovorno po inteligenci podobnih prašičev. V tem smislu se zdi poskus širjenja moralne skupnosti vrsto po vrsto izrazito vprašljiv (če je bilo na primer veganstvo sploh kdaj v ozadju).

Če še naprej izhajamo iz podobnosti (vendar jih razumemo kot aplikabilne na vse živalske vrste, vsaj z vidika njihovih interesov, ki so osnovni dejavnik), lahko skozi vprašanje psov tudi neveganska populacija pri nas do neke mere podoživi vegansko prizmo. Na spletu je najti mnogo nasvetov za pripravo pasjega mesa. Ugotovimo lahko celo, da človeku menda najbolj teknejo labradorci, zlati prinašalci in koker španjeli. V resnici zveni identično kot primerjave med istrsko pramenko in bovško ovco ali pa med velikim jorkširom in krškopoljskim prašičem …

Bojim se, da osnova preprosto ni zgrajena na notranje konsistentnih etičnih prepričanjih (saj … takšna bi morala voditi v veganstvo), temveč preprosto na nekakšni kulturni identifikaciji. Morda je najboljši prikaz tega Zahodnjak_inja, ki se (kot sem videl na lastne oči) po malem zgraža nad uživanjem pasjega mesa, nato pa ga v okolju, kjer se to uživa, vendarle poskusi. Kuriozum … Tak, ki lahko povozi tudi pravico do življenja.

Vlada je predlagala zakon, ki predvideva preventivni odstrel divjih prašičev v večjem obsegu kot sicer zaradi širjenja afriške prašičje kuge (APK) po Evropi, s katero se lahko okužijo tudi domači prašiči, kar bi prašičerejcem prineslo ekonomsko škodo, če bi divji prašiči prišli v stik z domačimi. Isti zakon predvideva več načinov varovanja domačih prašičev pred okužbo, v primeru zaostritve situacije in hitrega širjenja bolezni po državi celo omejevanje gibanja ljudi po gozdovih in gozdarjenja. Navaja še, da je treba v primeru okužbe v Sloveniji domače prašiče zaščititi pred stikom z divjimi s posebno ograjo. Kljub temu se dovoli razmnoževanje (in prevažanje) divjih prašičev, ki so namenjeni vzreji za meso in živijo v oborah. Zakon predvideva tudi več delovnih ur za lovce_ke in jih temu primerno finančno nagrajuje tako za obseg dela kot za vsak posamični neiztrebljen kadaver (do 100 € na odstreljenega divjega prašiča), ki ga v času izrednega odstrela pripeljejo k inšpekciji.

Minister za kmetijstvo dr. Jože Podgoršek je na začetku pojasnil, da je zakon ena od njegovih prioritet v tekočem mandatu, saj bi z njim rad preprečil širjenje APK, in izrazil svoj strah pred znižanjem zaslužka v kmetijskem sektorju, ki je že sicer v slabem položaju. Menil je, da je zakon v javnem interesu,  ker v končni konsekvenci gre za zaščito prašičereje, in še dodal, da so preventivni ukrepi prijazni do živali, saj ne posegajo dosti v njihovo populacijo. Novi direktor Uprave za varno hrano (UVHVVR) Jernej Drofenik in novi direktor Kmetijsko gozdarske zbornice (KGZ) sta ministra podprla, saj naj bi praksa kazala, da so druge evropske države tako še najbolj uspešno reševale nacionalno prašičerejo. Za primer »uničevanja«, torej poboja in sežiga, celotne populacije prašičev je direktor KGZ omenil, da bi šlo za »osebno tragedijo prašičerejca«.

Zakonodajna služba je zakon precej pokritizirala z utemeljitvijo, da se je odstrel sprejelo še pred prvo potrjeno okužbo v Sloveniji, prav tako pa so opozorili_e, da so v vladi uporabili izraz »nujno«, kar pomeni, da na zakon ni možno razpisati referenduma. Kritika je letela tudi na nekatere podrobnosti zakona, ki določajo zadeve, za katere bi bilo treba napisati podzakonske akte. Iz zakonodajne službe so še opomnile_i tudi, da ni jasno, do kdaj naj bi ukrep trajal, kar bi v izrednem zakonu moralo biti navedeno, da bi veljal le toliko časa, kot je nujno.

Po uvodnih predstavitvah in izraženih pomislekih so poslanci_ke pričeli_e razpravo. Vse stranke z izjemo Levice so se z zakonom strinjale, med njimi pa so bile le manjše razlike. Vse podpornice zakona želijo tudi povezovanje s sosednjimi državami glede ukrepov proti APK. Poslanec Bakovič (SD) je opozoril, da zakon predvideva uporabo dušilcev na lovskem orožju, pri čemer ga je skrbela razširitev uporabe le-teh. Poslanka Žnidarič je obžalovala, da še ni razvitega cepiva za APK, vendar je zakon, ki predvideva odstrel, ki ni gotova zaščita pred okužbami, vseeno podprla, ker je bolezen nenevarna za ljudi. Poslanka Dimec (NSi) je izpostavila primer usmrtitve 17 milijonov minkov, okuženih s koronavirusom na Danskem,  kot dober zgled preventivnega ravnanja pred okužbo, ki bi mu morali tudi pri nas slediti.

Levica, ki je edina napovedala glasovanje proti zakonu, je obsojala predvsem preventivnost odstrela in poudarila, da bi bilo bolje, če bi se odstrel izvajal po potrebi oz. postopoma. Poslanka Tomič je izpostavila, da jo moti izraz »odvzem«, saj dejansko gre za pobijanje živali, zato je pozvala »naj se reče bobu bob«. Spomnila je na nedolgo nazaj sprejeti zakon o čutečnosti živali in omenila, da je zakon specističen do divjih prašičev. Dodala je še, da se ji zdi zaradi krize v prašičereji pravično zakonsko zaščititi farme in prodati meso uplenjenih prašičev, za katere se izkaže, da niso okuženi.

Glasovanje: 9 ZA, 1PROTI. Zakon je bil sprejet, vključno z vsemi amandmaji.